Onkraj spontane samoumevnosti

Bernard Nežmah

4. 9. 2015  |  Mladina 36  |  Pamflet

Obrazi ljudi iz Sirije, Afganistana, Eritreje, Iraka in od drugod so se iz begunskih taborišč v Aziji in Afriki tokrat množično pojavili v grških turističnih mekah, na beograjskem in budimpeštanskem kolodvorju. Govor solidarnosti in sočutja počasi prenika v politične govore in medijska poročila. Toda sočasno z njim se pojavlja novi rez. Francoski premier Manuel Valls je na »poletni univerzi« socialistov v ognjevitem govoru citiral odlomke iz Biblije in plediral za odprto srce, a obenem potegnil ločnico: eno so begunci, ki so pribežali iz vojnih območij, drugo so begunci, ki so samo ekonomski migranti - za te azila in vstopa v Evropo ni! Ni edini, nasprotno, to je načelo, ki velja po vsej EU.

A zakaj ločevati vojna območja od drugih? Čemu solidarnost omejiti do teh, ne pa do ljudi, ki umirajo od lakote v Somaliji?

Razlog je kajpak pragmatičen: ko bi se vsulo desetine milijonov desperadosov v Evropo, bi se zgodil kulturni šok, stara celina bi se iz dežele blagostanja spremenila v taborišče. Toda solidarnost zahteva pogled onkraj, zakaj nenadoma tolikšen eksodus Afričanov in Azijcev proti mejam EU? Diktatorski in militaristični režimi nimajo več zaprtih mej, ki bi onemogočile beg ljudstva. Iz Severne Koreje na primer dnevno ne bežijo tisoči. Tja je odšla kulturna misija skupine »Laibach«, o kateri so slovenski mediji pisali hvalospeve in filipike, noben pa jim ni postavil preprostega vprašanja: koliko ste dobili za koncert, so vam plačali v wonih ali v dolarjih?

Nazaj v Somalijo. Veliki japonski mislec Fukuoka je v knjigi »Živeti naravo« popisal ukrep, po katerem tamkajšnje oblasti domačinom onemogočajo pridelavo poljščin za samooskrbo. Lahko pridelujejo bomaž, kavo in banane, ki so izvozni artikel. Kmet za kilogram banan dobi vrednost enega jena, te pa potem prodajajo v Tokiju po 250 jenov. Ena dvestopetdesetina, ostalo gre posrednikom. To je model, ki na eni strani omogoča sanjsko rast in dobičke multinacionalk, po drugi pa poganja prebivalstvo v beg proti Evropi. Polemike sto, pet sto, tisoč, ali magari milijon vstopnic za obljubljeno celino problema v samem bistvu ne spremeni. Racionalni ukrep EU bi bil v smeri prepovedi uvoza iz držav, kjer delavcem ne plačujejo spodobnih plač!

A iracionalnost ukrepov se ne ustavi pri beguncih. V osrednjih medijih zdaj prebiramo obširne zapise o predelani »Slovenski cesti«, kjer se na nekaj sto metrih središča Ljubljane srečujejo avtobusi, kolesarji in pešci. Beremo resne članke o strpnosti, o očesnem stiku med šoferji in pešci, ki na novo urejuje promet. Namesto pisanj o bolj enakomernih investicijah po glavnem mestu, ki bi segle zunaj turističnega kareja, o ukrepih za zmanjšanje nevarne količine trdih delcev v zraku, se mediji manično ukvarjajo z lunaparkom, ki ga je postavil župan.

Novi prometni režim ni nikakršna šola tolerance med avtomobilisti in pešci, po osrednji cesti pač lahko vozijo le avtobusi. Gre le za pozornost profesionalnih šoferjev mestnih avtobusov, ki zdaj v največji skrbnosti bdijo, da bi ne zbili kakšnega zablodelega pešaka. Projekt je nadrealističen brez perspektive, da bi ga razširili onkraj danega cestnega odseka. Toda, zdaj se vesoljni svet ukvarja z vprašanji, ali je to dobro ali ne. Nič pa o onesnaženem zraku, zaradi katerega celo EU preti z izreko visokih kazni. Mestni aparat je pred časom pripravil odlok, v katerem je nanizal nekaj novih ukrepov. In sedaj pozor, tekst odloka je šel takole: zaposleni meščani bodo za 40 odstotkov več uporabljali kolo za prevoz na delo, dijaki in študenti bodo za 50 odstotkov več uporabljani kolesa za prevoz v šole in na fakultete!!?

So mediji spremljali, kako se besede županstva spreminjajo v življenje? So objavljali fotografije, kako je 40 odstotkov zaposlenih v mestni upravi z županom Zoranom Jankovićem v zgled vsem meščanom vsako jutro prikolesarilo v službo???

Nak, namesto reševanja vitalnega problema se župan igra z lunaparkom Slovenska, množični mediji pa v maniri rumenega tiska reč ovekovečajo iz dneva v dan ter sprašujejo mimoidoče, kaj si pri tem mislijo. Nobene razprave še manj kritičnega poročanja pa ne namenijo več novi cesti, ki naj bi šla mimo Braslovč in pogubila 160 hektarov najboljše plodne zemlje. Na sejmu v Gornji Radgoni so zoper ta zemljomor rotili profesorji in celo državni uradniki, a ne mediji ne premier Miro Cerar niso iz tega ustvarili teme vredne vnovičnega premisleka.

Beg pred fatalnimi problemi je sicer stalnica podedovana iz starega režima. Nekoč je partija določala, kaj so topike javne razprave, vse onkraj je bilo odrinjeno in zadušeno. Tako pač je, enkrat za zmeraj. Skupina državljanov zdaj odpira vprašanje organizacije TIGR, ki sta jo partija in partizanstvo sistematično zadušila. Slovenska zgodovina je trdna in napisana enkrat za vselej: druga vojna je bila spopad NOB zoper okupatorje in njihove pomagače.

A pri TIGRU je krucialno vprašanje o obstoju različnih oblik rezistence - tudi nepartizanskih - zoper fašizem. In zdaj pogled iz drugega sveta. Židovski zgodovinar Lucien Lazare je v knjigi »Le tapissier de Jerusalem« opisal, kako so francoski Židje vstopili med makije, da bi se borili proti nacizmu. Piše dobesedno – 25 let sem potreboval, da sem razumel, da je bila borba proti nacizmu tudi reševanje življenj! Rojeva se nova oblika zgodovinopisja, ki obravnava tudi neoboroženi upor. Ki jemlje monopol vojaški hvalnici upora, kateri zanemarja vse druge oblike civilnega upora brez orožja. Preprosto povedano – antinacist je bil partizan s puško v roki kot tudi saboter ali aktivist, ki je pomagal preganjanim, ne da bi bil član uporniškega gibanja.

Misliti sedanjost je moč le tako, da poprej poglobljeno premisliš tudi preteklost.