V senci »Patrie«

Bernard Nežmah

11. 9. 2015  |  Mladina 37  |  Pamflet

Na vest o zastaranju zadeve »Patria« se je odzval pravosodni minister, ki je najprej dejal, da ni dobro, da je zastarala, dan kasneje pa je svoje videnje razširil z mislijo, da zaradi zastaranja nikomur ni treba odstopiti. Ko bi logiko razmišljanja ministra Gorana Klemenčiča vpeljali v podjetništvo, bi direktor na skupščini delničarjev poročal, da poslovanje resda ni dobro, da pa za to ni nihče odgovoren. Kdo bi se ob tem vprašal, čemu ima vlada potem sploh ministra za pravosodje, ko pa sodni postopki niso odvisni od dela sodnikov, ampak je vse v božjih rokah.

V isti maniri je zadnjič reagiral tudi novi šef UKC Andrej Baričič, ki se je pred spraševanji na poslanskem odboru umaknil sklicujoč se na Biblijo in vse kritike na svoj račun zavrnil kot zlonamerni napad. Mož ima sicer osebno zaščito premiera Mira Cerarja, ki na serijo medijskih kritik odgovarja, da mu je treba dati priložnost, da se z delom izkaže.

Potem ko je višje sodišče spomladi letos spoznalo Janeza Janšo za krivega in ga poslalo v zapor, je tik pred volitvami vzniknil politik novega formata, ki je osnoval stranko »Stranko Mira Cerarja«, napovedal nove standarde v politiki in potem na volilni dan krepko porazil največjega tekmeca SDS. Kot dokaz, kakšne ljudi izbira okoli sebe, je takrat navedel profesorja medicine in pisatelja Alojza Ihana, ki da piše strankin program za zdravstvo. To, da je Ihan v hipu zavrnil v kolumni svoje sodelovanje pri formiranju SMC, volivci kajpak niso opazili.

In kaj je storil Cerar potem kot predsednik vlade? Na mah, brez razpisa in brez razmisleka o potrebnih kapacitetah in znanjih direktorja UKC so čez noč imenovali na mesto največje bolnišnice v državi poslovneža, ki je mojster v ustanavljanju podjetij in svetovalnih poslih, ki izdatno plemenitijo njegov osebni proračun. Profesor Ihan, ki je veljal za temeljni kamen cerarjanske politike, je v kolumni za »Planet Siol« podrobno utemeljil, zakaj je Baričič katastrofalno slaba izbira. Toda premier Cerar je vmes spremenil svoj politični kurz in pozabil besede o tem, kako bodo njegovi kadrovali najboljše strokovnjake.

Čisti dokaz, zakaj država potrebuje močno opozicijsko stranko, ki je najboljša vakcina proti pozabi zmagovalcev volitev.

Volitve v senci »Patrie« se očitno ponavljajo v obliki zadeve »Trenta« in negotovinskega poslovanja družine Janša. Tožilci in druge institucije počasi obravnavajo zadevi, mediji pa dnevno poročajo o domnevnih rabotah šefa opozicije. Ne da bi vodja SDS ne smel biti objekt pravosodnega in inšpekcijskega preverjanja, stvar je tu v hitrosti. Postopki, ki potekajo leta, ga vnaprej demonizirajo, zavlada glas, da je tako ali tako skorumpiran, vmes se znajo v tej senci odviti nove volitve. Kot da je v igri strategija neskončno dolgih postopkov zoper JJ, kjer je na koncu vseeno, če mu sodno nič ne dokažejo, vmes je njegova stranka SDS invalidna. Mehki način permanentne eliminacije največje opozicijske stranke v bitki za zmago na naslednjih volitvah.

So pa lepo zmago dosegli na Notranjskem, ko je vrsta občin od Vrhnike do Postojne zgradila komunalne naprave za filtriranje v projektu »čista Ljubljanica«. Reka postaja v zgornjem toku ne le primerna za plavanje, temveč zgleden primer skrbi za čisto okolje, s čimer jih uvršča ob bok številnim angleškim mestom, ki so reke iz kanalnih odplak spet spremenili v čarobno čuda narave. Povsem drugače kot Ljubljana, ki je obsedena s prenovo »Slovenske ceste«, ne da bi bil njen župan sposoben ustaviti tok fekalij neposredno v Ljubljanico. Čista reka ni njegov projekt, medijski jocker je novi prometni zakon »očesnega stika« med šoferji, kolesarji in pešci. Reč se sliši na prvo uho imenitno, toda ko se zgodi nesreča, takrat jo policisti in sodniki ne bodo obravnavali po Jankovićevem pravilu »očesnega stika«, temveč po prometnih predpisih, ki veljajo po celi državi. Zanimivo - o novem ljubljanskem cestnem predpisu, se nista odzvala policijska ministrica in minister za promet. Ljubljana je pod Cerarjem še naprej država v državi.

Mesto, v katerem se župan odloči, v kaj bo investiral proračun, potem pa vključi PR službe, ki prek medijev sejejo hvale o načrtovanih projektih, vse, kar on ne požegna, pa nima pravice do obstoja. Toda, glej čudo, pojavila se je skupina »Povsod«, ki začenja projekt »Mesto, čuvaj svoje ljudi«. Njena ideja je preprosta: meščane zunaj mestnega središča bodo spodbujali pri artikulaciji njihovih zahtev. Razpadle betonske ograje, zamakajoče stavbe, luknje v cestah in pločnikih etc. nameravajo evidentirati. Skratka, pokazati, kaj vse bi bilo treba v mestu obnoviti, iz tega narediti seznam in potem od mestnega glavarja zahtevati, da ukrepa. Namesto kriterija Jankovićeve samovolje ustvariti koncept mesta, v katerem so vse četrti enakopravne in kjer so odločitve o prenovah posledica stvarnih prioritet. In doseči princip participativnega proračuna, ko o mestnih investicijah ne odloča le magistrat, temveč tudi mestno prebivalstvo.

Projekt »Mesto, čuvaj svoje ljudi« zadeva osnovni postulat demokracije, ki državo oziroma mesto jemlje iz rok vodje, ki vlada le po svojih željah in kapricah, kjer je postalo nezamisljivo, da bi se kaj zgradilo ali obnovilo zoper njegovo voljo.