Medene besede

Bernard Nežmah

8. 1. 2016  |  Mladina 1  |  Pamflet

Na Brdu se je zbral cvetober slovenske diplomacije in mediji so z nekajdnevnega sestanka poročali, kot da se dogaja svetovno čudo. Posnetki, poročila in izjave so polnile osrednje vesti. In kaj so bile vsebine, zaradi katerih se je ustavil čas? Premier Miro Cerar, ml. je razkril, da vlada podpira Danila Türka v poskusu pohoda na vrh OZN. Kar je znano že mesece. Potem je kot vedeževalec obelodanil, da bo begunska kriza zaznamovala EU v novem letu. Kar je že dolgo razvidno vsakomur. Nevedni diplomatski zbor je ob koncu ekspozeja razsvetlil še z ugotovitvijo, da je džihadistična Islamska država grožnja univerzalnim vrednotam človeštva.

Prvi mož vlade se je na široko postavljal pred mediji z najbolj trivialnimi in že stokrat izrečenimi samoumevnostmi, ni pa našel časa, da bi poskušal z vladno ekipo skleniti dogovor s policisti. V državi imamo veliko stavko, ki se je premier Cerar loteva tako, da jo ignorira. Pač po načelu: če se s problemom ne ukvarjaš, bo sam od sebe izzvenel. Policijski sindikati, ki so doumeli njegovo strategijo, zdaj napovedujejo zaostritev stavke z domiselno idejo: namesto nedela bodo še povečali intenzivnost pregledovanja potnikov na mejah! Razumljivo, vlada pogajanj ne misli resno, saj nima ne časovnic ne napovedi, kaj in kdaj se bodo dogovarjali na naslednjem srečanju s sindikalisti. Policisti imajo sicer veliko smolo, ker jih vrh policije ne podpira. Ko so pred novim letom napovedali, da množično vzamejo dopust na isti dan, bi pričakovali dramatične besede direktorja policije Marjana Fanka, da je s tem ogrožena varnost države in da sam posledično ne prevzema odgovornosti in zato nepreklicno odstopa! A kaj je storil prvi mož policije? V izjavah je lakiral, kako bo policijsko delo bolj ali manj potekalo normalno. Ni se postavil na stran varnosti, temveč se je podobrikal vladi.

A vlada in policija tudi drugod govorita dva jezika. Ob razkritju škandala, ko so dekani nekaterih ljubljanskih fakultet iznašli način, kako si nakazati vsak mesec še dodatnega poltisočaka na račun vikend pripravljenosti, je resorna ministrica dejala, da se vlada s tem ne bo ukvarjala; obračun s sistematičnim nategom državne blagajne ni njena prioriteta. In reševanje zadeve je prepustila vrhu Univerze v Ljubljani. Iz pisarne rektorja Ivana Svetlika je nato prišla ugotovitev za v anale: kršitve niso bile namerne, ampak je šlo za napake. ??? Dekani torej niso namerno sprejeli aktov, s katerimi so delu svojega aparata in samim sebi naenkrat začeli plačevati za delo, ki ne, da ga niso opravljali, ampak za delo, ki sploh ni obstajalo!!! Nehote in nevede so se zmotili, saj niso opazili, da si plačujejo za delo, ki ga sploh ni bilo!!!????????

Pomenljivo je, da na enako idejo niso prišli na mariborski in koprski univerzi.

A čez nekaj tednov so zastrigli kriminalisti, ki so zadevo začeli preiskovati kot obliko kaznivega dejanja. Je zdaj odreagiral premier? Nak, policijo očitno razume le kot eno izmed služb, ki nekaj brklja, medtem ko je njeno delo zanj irelevantno.

Besede in poteze vlade so postale gledališki oder. Na razvpitem srečanju diplomatov je nastopil kajpak tudi zunanji minister Karl Erjavec. Ta je pri polni zavesti in z resnim obrazom izustil skrivnost, da slovenska policija na meji odkriva tuje borce, ki so se borili v Siriji. Ministrstvo za notranje zadeve je v podobi sekretarja Boštjana Šefica njegove besede takoj demantiralo - odkrili niso nobenega borca.

»Šef diplomacije je lažnivec!«, so se glasili naslovni članki časnikov naslednjega dne? Nak, minister Erjavec je brez zadrege povedal, da ga je celotna država narobe razumela, on da je imel v mislih begunce, ki imajo v mobitelih slike zastave Islamske države.

In predsednik vlade? Kot običajno, če gre za njegov entourage je vedno vse OK, pa naj zunanji minister trosi še takšne neresnice.

Vlado velja sicer pohvaliti. Ob aferi slovenskega medu, ki je po inšpektorskih pregledih vseboval nedovoljene substance prepovedanega zdravila, je pred javnost stopil kmetijski minister Dejan Židan z besedami: »Slovenski med je varen. Državljani naj mi sledijo - tako kot tudi jaz pogosto zajtrkujem slovenski med, je prav, da tudi ostali državljani posežejo po domačem medu.“

A reč ima lepotno napako: to je izustil tri tedne potem, ko je v državi nastal splošni preplah in so se zaskrbljene množice odvračale od uživanja medu. Najprej ga tedne stvar ni zanimala, ko pa so poslanci ZL napovedali izredno sejo, se mu je vrnil dar govora.

A kaj je realnost? Inšpektorica je izjavila, da je tretjina slovenskega medu vprašljivega, njen politični šef pa je odpravil njene ugotovitve s svojim mnenjem. Tako kot vlada ne jemlje resno policistov, tudi inšpekcijskih služb ne. A tu vznikne fatalno vprašanje: koliko vzorcev medu so pregledali? In še naprej: ali je uprava za varno hrano naredila primerjavo, katere sporne substance najdemo v vseh drugih prehranskih izdelkih na trgovinskih policah?

Pač ne živimo v stanju ekološke čistosti, kjer bi lahko govorili o absolutni neoporečnosti. Gre za preprosto vprašanje: katera živila so manj kontaminirana z aditivi, hormonskimi motilci, pesticidi, ostanki antibiotikov etc.

To so vprašanja, ki v svoji biti zadevajo vse državljane. In od tod odgovor, ki pa se ga vladi ne postavi: koliko sredstev namenja za nadzor nad hrano, koliko inšpekcijskih pregledov na leto sploh opravi? Namesto tega pa nas premier zasipa z samoumevnimi konstatacijami: da je Islamska država nevarna, da naval beguncev sproža vseevropske probleme, da velja ohraniti schengenski prostor …