Bahaška politika

Bernard Nežmah

15. 1. 2016  |  Mladina 2  |  Pamflet

Medtem ko premieru Miru Cerarju ml. po več mesecih še vedno ne uspe skleniti dogovora s stavkajočimi policisti, se je od problemov sedanjosti raje obrnil v prihodnost. Nedavno je sporočil, da se ukvarja z vizijo Slovenije do leta 2050. Še dobro, da ni napovedal vladnih ukrepov, ki bodo skrojili državo do leta 2300!

A predsednik vlade, katerega pogled seže 30 let naprej, je takšna redkost, da mu vseeno velja naklonjeno prisluhniti. Pravi, da če želimo postati generator uspešnih zgodb, moramo postati družba aktivnih državljanov, saj so in bodo naša največja prednost ljudje.

Vizionarski voditelj ima prav, lahko mu le ploskamo. Toda premier Cerar ni pojasnil ključnega: zakaj bi čakali 30 let, zakaj ne že zdaj? Zakaj bi bilo za prosperiteto države škodljivo, če bi v zdajšnjosti oblasti bolj prisluhnile državljanskim pobudam?

Sicer pa je prvi mož vlade tu povsem nekredibilen. Njegov Eko Sklad ima denimo strategijo spodbujanja uporabnikov, da bi ogrevalne naprave na fosilna govoriva zamenjali s toplotnimi črpalkami, ki pridobivajo energijo iz obnovljivih geotermalnih virov in zraka. Vladni sklad, ki deluje na celotnem teritoriju države, svoje strategije ne udejanja v Ljubljani!?? In je očitno še 30 let ne bo. Premier in ministri pa tega še opazili niso.

Nasploh ima prvi mož vlade resne težave prisluhniti državljanom. Po škandaloznem razkritju, da si je del univerzitetnih mandarinov izplačeval bogate dodatke prek fiktivnega dela nenehne vikend pripravljenosti, so visokošolski sindikati izrekli najostrejše zgražanje in zahteve po povrnitvi sredstev. Celo nekdanji rektor Stane Pejovnik je izjavil, da sam ne bi nikoli podpisal takšnih izplačil. Angažirali so se študentski sindikati, le mediji niso pomislili, da bi izvedli anketo med ljudstvom, ali naj odstopita do vratu vpletena ministra Dušan Mramor in Maja Makovec Brenčič. Kakšen moralni zgled lahko predstavljata, ko utelešata primer univerzitetnikov, ki ju vodi stremljenje za lastno dobrobit na račun nezakonitega praznjenja državnega oz. fakultetnega proračuna??? Predsednik vlade, ki trdno stoji za svojima ministroma, dobesedno ustvarja družbo dveh moral.

Tako kot vsakoletna proslava v Dražgošah ob tragičnih dogodkih leta 1942, ki ni komemoracija dogodka, ampak ideološka prižnica postpartijske politike. Publicist Dejan Steinbuch je na Portal.plus dogodek naslovil kar »Lažgoše«. Ne brez razloga. Da ne bomo sodili le aktualnosti, skočimo 60 let nazaj v leto 1952. Ob desetletnici bitke časnik »Slovenski poročevalec« ne beleži nobenih slovesnosti. Dražgoška bitka takrat še ni veljala za največje slovensko herojstvo. V članku, ki popisuje tragedijo, pa poroča o junaški bitki, v kateri je padlo 5 partizanov in 2.400 Nemcev!!! Številke, ki so jih zgodovinske evidence krepko zdesetkale. Skratka, primer, kako je partijski režim s številčno glorifikacijo ponarejal zgodovino.

Letošnja obletnica je resda prinesla novum: namesto politikov je imel osrednji govor pisatelj Saša Vuga, kar bi lahko ocenili kot depolitizacijo proslave. A če pogledamo na retorični del, se stari besednjak ohranja. Odlični pisatelj je ocenil, da je to največji dogodek v evropskem uporniškem gibanju. Kar je več kot vprašljivo, če pomislimo na vstajo Židov sredi vojne v varšavskem getu, ki se je upirala nacistom nekaj tednov. A to je v resnici irelevantno. Upori poti okupatorjem so del državljanskega poguma, problem je pretiravanje in potreba po izrekanju, kako so bili naši največji junaki na celini.

Ta bahaški diskurz številk je temeljito analiziral židovski intelektualec Viktor Klemperer v znameniti knjigi »Govorica tretjega rajha«. Izhajal je iz dejstva, da nacizem ni vladal le z represijo, temveč tudi z jezikom, ki so ga spontano začele uporabljati množice. In ena izmed lastnosti nacističnega govora je bilo pretiravanje pri številkah in nepopisna samohvala. Tako so izhajala poročila o nemški industriji: »Najboljši delavci na svetu so naredili najboljše orožje na svetu za oborožitev najboljših vojakov na svetu.« Adolf Hitler pa je aprila 1942 v Reichstagu dejal, da se je Napoleon boril v Rusiji pri 25 stopinjah pod ničlo, on sam pa pri 45 in nekoč celo pri 52 stopinjah pod ničlo.

Govor o največjih junakih na svetu, najbolj kulturnemu narodu, najlepšem mestu na svetu samo po sebi uničuje mišljenje, skepso in presojanje realnosti. Še več, onemogoča uvid, da je z aktualno sedanjostjo lahko tudi kaj narobe.

Besednjak pretiravanja je dobil nov zalet s slavljenjem Ljubljane, ki je bila izbrana za najbolj zeleno mesto Evrope. Pri tem seveda slavo pobira aktualni župan Zoran Janković, iz spomina pa so zradirani vsi župani in akterji, ki so soustvarili osrednje parkovne lepote mesta. Grof Radetzky je poskrbel za Tivoli in ga odprl množicam, celo partijski župani po drugi vojni so v Fužinah in drugod poskrbeli za zgledno ozelenitev z drevjem in parki. Kar je pomenljivo, če to primerjamo s sodobno elitno četrtjo v Župančičevi jami, ki je zazidana v betonu in asfaltu.

Permanentni govor o zeleni prestolnici, ki so jo izbrali evrokrati, je nevaren, ker zapira oči pred realnostjo. Ta pa je popolna izključenost državljanskih pobud v prestolnici. V Mariboru so že začeli izvajati participativni proračun, po katerem o investicijah v mestu odločajo tudi meščani na javnem glasovanju in ne le župan. Tudi v Novi Gorici je mestni svet naložil županu, da izpelje participativni proračun. Celo premier Cerar že sanja, da bodo leta 2050 aktivni državljani temelj slovenske prosperitete. Ljubljana pa je najlepše mesto na svetu.