Neetičnost v zeleni barvi

Bernard Nežmah

22. 1. 2016  |  Mladina 3  |  Pamflet

Minister Dušan Mramor je pri polni zavesti uvidel, da zaradi nezaupanja javnosti ne more več opravljati svoje funkcije in je ponudil svoj odstop predsedniku Miru Cerarju ml. STA je vročo vest objavila 18. januarja 2016 ob 15.05. Prvi mož vlade, ki ob usodnih zapletih, s katerimi je soočen, vselej pove, da bo problem proučil in potem odgovori čez nekaj dni ali več tednov, tokrat ni več podoben samemu sebi. STA je namreč istega dne že ob 17.21 najavila vest, da premier njegovega odstopa ni sprejel. Cerarjanski kognitivni proces se je tokrat zaključil v vsega dveh urah. Presodil je, da financminister dela tako dobro in uspešno, da je zanj in za dobrobit države nezamenljiv. In iz predsednika vlade se je spremenil v župnika pri spovedi, ko je poročal, da je minister napako obžaloval, se opravičil in da bo nezakonito pridobljeni denar vrnil v celoti. Skratka, minister Mramor je pred njim priznal greh, se pokesal in opravil pokoro.

Miro Cerar ml., ki je kot profesor v medijih zaslovel kot etični kritik delovanja institucij in politikov in s tem kreditom zmagal na volitvah, je kot premier opustil načela etične presoje. Ker je minister po njegovem dober strokovnjak, ta okoliščina prevlada nad razkritimi rabotami prisvajanja družbenega denarja. Preprosto: ker je član moje ekipe in moje moštvo je jasno najboljše, so mu zlodela oproščena. Logika, ki seveda ni nova. Najbolj vpijoče je delovala po drugi vojni, ko je partizansko vodstvo izvedlo tako herojsko dejanje, kot je bil boj proti okupatorju, ki ga je odvezal odgovornosti za zločin več deset tisoč pobitih vojnih ujetnikov.

Skratka, če je Cerarja ml. v politiko katapultiralo zagovarjanje strogih etičnih načel, se zdaj kot politik drži oblasti celo za ceno pogreba etičnosti. In minister Mramor se odpoveduje svoji odstopni besedi: za ministrovanje ne bo več potreboval podpore javnosti, zadošča, da ima podporo šefa vlade. Beseda premiera šteje več kot nezaupanje ljudstva.

Prvi mož vlade postaja sicer tudi na drugih področjih čedalje bolj aroganten. Na nedavnem sestanku z nemško kanclerko in avstrijskim kanclerjem je nastopil kot državnik, ki poziva k ustavitvi begunskega vala na grško-makedonski meji. Približno tako, kot če bi iz medijev izvedeli, da so skandinavski premieri predlagali, da je potrebno postaviti protibegunski zid na slovensko-hrvaški meji. Skratka, premier Cerar ml. se na srečanju, kjer ni bilo grških in makedonskih politikov, odloča v imenu in namesto njih!??

Še dobro, da njegovih besed po svetu ne jemljejo resno, saj ni bilo zaznati kakšne protestne note zaradi njegovega vmešavanja v grško in makedonsko politiko. Na Hrvaškem je sicer dobil status političnega klovna, ki ima tako slab kabinet, da se mu televizijski komik zlahka predstavi za hrvaškega mandatarja in predsednik vlade v hipu nasede in njegovo telefonsko govoričenje konča kot objekt smeha v zabavni oddaji. Ni bil edini. Zaradi nespametnih telefonskih pogovorov njegove administracije s članom arbitražne komisije je že pred časom hrvaška vlada odstopila od arbitražnega reševanja meje.

Povsem drugače pa kaže ljubljanskemu županu Zoranu Jankoviću, ki je l. 2013 prek svoje stranke PS snubil Mira Cerarja ml. za predsednika vlade še pred projektom Alenka Bratušek. Ljubljana je zdaj postala zelena prestolnica Evrope. Televizije in časniki dogodek razglašajo že v naslovnih oddajah in rubrikah, čeravno bo Ljubljana prevzela žezlo od Bristola šele v prvi dekadi februarja.

Mestna oblast je promociji namenila kar 600 tisočakov, pri čemer je njena podžupanja pojasnila, da je to vsota, s pomočjo katere bodo dosegli, da bo vsak meščan vedel, da je njegovo mesto zeleni prstan Evrope.

Toda vmes se dogaja okoljski tornado. V prvih 20 dneh leta je količina trdih delcev v zraku kar 18 krat presegla najvišjo dovoljeno mero 50 μg na kubični meter! Še huje, 7 dni je nevarna polucija, ki povzroča resne in celo smrtonosne pljučne, alergijske in srčne bolezni, za dvakrat (!!)presegala nevarno mejo. Prvega januarja je bila izmerjena astronomska koncentracija 249 μg (!!!), kar pomeni petkratno preseganje. Je župan, ki namenja več kot pol milijona za propagando, ki bo širila vest, da je prestolnica zeleni biser Evrope, investiral kakšen oglas, s katerim bi ljudstvo opozoril na nevarno stanje polucije? Nak, sklical ni niti brezplačne tiskovne konference za medije.

Z aparatom propagande o najbolj ekološko čistem mestu je povsem zakril realno stanje kontaminacije zraka. In mediji? Televizije v osrednjih poročilih ne prinašajo alarmantnih vesti o količini trdih delcev v zraku, ne časnik »Dnevnik«, le njegov konkurent »Delo«, ki je na naslovnici pred tednom slavil ceremonije slavja zelene prestolnice, je pred dnevi na prvo stran primaknil drobni naslovčič o izjemno povečani količini nevarnih delcev PM 10.

Pač po logiki, važno je, da je Ljubljana naj, zato gre konkretne fatalne probleme zakriti in zapostaviti. Čemu bi obremenjevali meščane in jih opozarjali, da je hoja po mestu lahko zdravju škodljiva, glavno je, da se počutijo dobro.