Konec zgodbe

dr. Bogomir Kovač

5. 2. 2016  |  Mladina 5  |  Ekonomija

Bančna unija je januarja 2016 odprla novo poglavje reševanja evra, dolžniške krize in dokazovanja, da »več EU« rešuje njeno prihodnost. S seboj prinaša centraliziran bančni nadzor in skupen reševalni sistem za problematične banke, namesto davkoplačevalcev bodo zanje odgovorni predvsem lastniki in varčevalci. Tako bančna unija postaja ekonomsko največja in politično najbolj tvegana institucionalna rešitev od začetka finančne krize jeseni 2008. Banke so v EU hipertrofirane, postale so del nedorečenosti evra in neznosnega pohlepa finančnega kapitalizma. Toda spremembe bančnega režima za zdaj pomenijo bolj zadnji žebelj v krsto evra kot njegovo vnebovzetje.

Najprej temeljno spoznanje. Bančno unijo so na novo postavili že leta 2012, kot kombinacijo fiskalne odgovornosti držav, centraliziranega nadzora bank in reševalnih skladov ter procedur. Ključ je ločitev slabih bank od odgovornosti držav za njihovo reševanje. EU uporablja skupen denar, nima pa skupne regulacije bank in normalne centralne banke, ki bi jih lahko reševala. Vlade so samo v obdobju 2008–2011 svoje banke dokapitalizirale v višini okoli 1500 milijard evrov. Reševanje bank je sprožilo dolžniško in fiskalno krizo držav, ki je zaradi neenakosti pri prelivanju kapitala odprlo problem skupne odgovornosti EU in solidarnosti pri pokritju nesolventnih članic.

Od tod predlagana rešitev. Centralizacija nadzora bank (ECB) in proračunov (EK), odgovornost za reševanje bank in držav je decentralizirana, za mejne primere sta določena evropska zaščita varčevalnih depozitov in skupni reševalni sklad v skrajni sili. Namesto zunanje pomoči (»bail-out«) reševanja bank (država, EU) imamo zdaj primarno notranjo odgovornost (»bail-in«), ki temelji na konfiskaciji deležnikov bank, strogem kapitalskem nadzoru in odgovornosti držav za lastni finančni sistem in prestrukturiranje. Toda v konstrukciji nove bančne unije je zazijala nevarna praznina. Težava je, da Nemčija in njeni zavezniki dejansko ne podpirajo bančne unije, zlasti ne skupnih zavez glede zavarovanj depozitov, ohranjajo veto do vseh rešitev, ki lahko pripeljejo do fiskalnega solidarnostnega pokrivanja izgub bank in držav na ravni EU. Nemčija preprosto razume evropsko bančno unijo kot razširjeno nemško unijo, evro pa kot razširjeno marko, ki naj velja za peščico držav s presežki izvoza in kapitala (Nemčija, Nizozemska, Luksemburg …).

Načrtovana zgodba bančne unije z vrhunskega srečanja evroobmočja junija 2012 se je tako sfižila, politično in ekonomsko, vsebinsko ter časovno. To velja za grško dolžniško krizo (2012–2015), pa sporne postopke na Cipru in v Sloveniji leta 2013, vse slabosti evropskih bank (2013–2015), ki zadnja tri leta krčijo obseg poslovanja, posojilno dinamiko, predvsem v perifernih državah. Zaostruje se bančna kriza v Italiji, pa tudi v Franciji in Španiji, temni oblaki so nad Avstrijo in Portugalsko, imune niso niti nemške banke (DB). Seveda, če depozitarji grških, italijanskih, španskih ali slovenskih bank ne bodo več zaupali svojim bankam, potem bodo odprli svoje račune drugod, v nemških, nizozemskih, luksemburških bankah, toda te najverjetneje z njimi ne bodo kupovale grške, španske, slovenske … obveznice. Poglejmo samo usodo reševanja štirih italijanskih bank, pa portugalske banke Banif, avstrijske Hypo Alpe Adria, tudi probleme naših bank … Rezultat je povsod podoben. Padec zaupanja komitentov in razprodaja premoženja, menjave vodstev, novi stresni testi v letu 2016. Reševanja evropskih bank in finančne krize po sedmih letih še ni konec.

Novi reševalni mehanizmi že vnašajo nemir, nova pravila pa niti ne delujejo, zaživela naj bi do leta 2020, nekatera do 2025. Neposredni instrumenti za rekapitalizacijo bank (DRI) na evropski ravni zaživijo, ko naj bi bile izčrpane vse možnosti nacionalnega finančnega pokritja bančnih izgub, z vsemi ukrepi notranje devalvacije (plače), varčevanja (socialna država), konfiskacije (razlastitve) vred. Večina tega že doslej poglablja sedanjo »sekularno stagnacijo« v EU. Hkrati pa je jasno, da trenutna monetarna politika ECB ne deluje. Zato celo MDS že leto dni povsem odkrito govori, da ni jasno, kako bomo reševali banke, če se deflacijska recesija nadaljuje, če novi stresni testi ne bodo dobri in reševalni centralni skladi ostajajo na sedanji ravni. ESM in SFR s svojimi 60 ali 70 milijardami evrov ne moreta rešiti ničesar, če vemo, da bančni sistem tudi danes potrebuje najmanj 300 milijard dodatne pomoči, da je bilančna vsota največjih 20 evropskih bank dvajsetkrat večja od mejnih vrednosti reševalnih skladov. Če bo evropska recesija še trajala, vse tja do leta 2020, potem za evropski bančni sistem ni rešitve. Bančne krize ni mogoče reševati z novo bančno unijo.

EU ima največji in najvplivnejši bančni sektor na svetu. Bančna aktiva z 42.000 milijardami evrov znaša domala 350 odstotkov evropskega BDP-ja, Japonska je na polovici, ZDA imajo zgolj tretjino tega. Velik bančni sektor je hkrati izjemno koncentriran, ključna je velika odvisnost podjetij od bank, določajo ga tudi protislovja evra. Bančni sistem je za EU ključnega pomena, tiči v jedru makroekonomskih neravnotežij, dinamike gospodarske rasti in sistemskih tveganj. Velike banke zato veljajo za »nacionalne šampione«, hkrati so globoko vpete v lokalni prostor (nemške deželne banke, italijanske bančne fundacije, španske bančne kooperative ...), zato je reševanje bank izjemno politično vprašanje. Bančni nacionalizem je zato evropsko dejstvo. Bančna unija ga je prignala do absurda glede načel »bail-in«.

Bančna unija ima navidezno pravo smer, toda njeno pot tlakuje bančna kriza, nevarna konfiskacija lastnikov, nosilcev obveznic, tudi običajnih depozitarjev. Zato povzroča dodatno erozijo zaupanja, v evro in EU. Ko evrokrati v imenu bank in evra napadejo male varčevalce, je zgodbe neizpodbitno konec.