Varufakisova ponudba

dr. Bogomir Kovač

12. 2. 2016  |  Mladina 6  |  Ekonomija

Liberalni zahodni red pod globalno hegemonijo ZDA tiči v krizi. Evropa, ki je sedem desetletij delovala pod njim, se vse bolj zapleta v nacionalizme, razpad sedanje EU ni več anatema. Očitno niti tradicionalni trg niti država nista več primerno ekonomsko orodje, stari ideologiji neoliberalizma in keynesianizma ne zadoščata, tradicionalna politična desnica in levica sta brez pravih rešitev. Očitno je manifest za novo demokratizacijo EU, DiEM 25, ki so ga pod vodstvom Janisa Varufakisa obelodanili ta teden v Berlinu, iskanje nekakšne nove normale. Toda v čem naj bi bil nov projekt reševanja EU drugačen od drugih, ali bo zaradi tega morda tudi uspešen?

Začnimo s črnim scenarijem, ki politično ni nemogoč. Denimo, da Angela Merkel zaradi begunske krize izgubi na nemških volitvah, da na francoskih zmaga populistična desnica Marine Le Pen, v ZDA pa Donald Trump, da VB zapusti EU, sledijo odcepitve Škotske, Katalonije … Meje EU se notranje razprejo, od zunaj zaradi begunske krize zaprejo, vzhodna in srednja EU postaneta jedro novega nacionalnega populizma, Balkan stičišče razprtij zaradi begunske krize … Države v Evropi se rišejo na novo, ideja »evropske države« se utaplja v rasnih, ksenofobičnih, političnih bojih.

Tu so tudi gospodarske težave. Ciklična stagnacija in deflacija treseta razvito jedro kapitalizma, nizke cene nafte, energije in surovin lomijo razvijajoče države na periferiji. Monetarna politika se je izpela v likvidnosti pasti, fiskalna v politiki varčevanja. Centralni bankirji in vlade so nemočni, zasebni finančni trgi vse bolj špekulativni in panični. Banke povečujejo rezerve, ne pa kreditov, obtočna hitrost denarja je nevarno padla, v bančni noriji so ogroženi celo varčevalci, vse manj je zaupanja. Jasno, v teh razmerah ni prave stabilnosti valut, s tem pa rastejo geopolitična tveganja, včerajšnji G-20 se spreminja v nevarna razmerja G-2, med ZDA, Kitajsko in Rusijo …

Sodobni kapitalizem za zdaj nima ustrezne politično-ekonomske rešitve. Kriza je prizadela dominantno jedro Pax Americana, center finančne industrije in vladne politike najrazvitejših držav. Nič ni prijelo, ne menjave vlad in ne ekonomski ukrepi, nobena reforma in pomoč nista prav delovali, diskreditirala sta se tako neoliberalizem kot tudi keynesianizem. Prvi je spregledal tržne napake, drugi podcenil zablode države. Toda keynesianska ekonomika povpraševanja kljub temu bolje rešuje dolgoročno stagnacijo kot neoliberalna ekonomika ponudbe. Neoliberalci pristajajo na regulacijo financ, trgovine in valut, ekonomski socialisti pa na tržne rešitve washingtonskega konsenza. Desnica je naklonjena globalizaciji in politični avtoritarnosti, levica protekcionizmu in neposredni demokraciji.

Varufakisov poskus levega gibanja za prenovo EU raste na tej nesrečni dediščini. Pomeni poskus, kako rešiti neznosno krizo EU z novim »demosom«, nekakšno avtentično demokracijo od spodaj navzgor. Sedanja EU razpada zaradi bruseljske birokracije, lobistov, tehnokratov, neformalne moči evroskupine, finančne in bančne oligarhije, pa tudi politične strankokracije. Cepijo jo skupna birokracija in enotni denar, rešitev ni niti vrnitev nacionalnih držav niti dosedanja proceduralna demokracija bruseljskega neoliberalizma.

Nacionalizem, ekstremizem in rasizem so negativna utopija, DiEM 25 ponuja pozitivno, z novo demokracijo EU, dosedanji depolitizaciji EU postavlja nasproti njeno radikalno neposredno demokratizacijo. Mi nismo koalicija političnih partij, pravijo na predstavitvi v berlinskem Volksbuhne, gradimo panevropsko jedrno politično gibanje posameznikov, povezuje nas evropska ideja na evropski ravni. Neposredna demokracija se od tod širi kot modus operandi na vse ravni in nove institucije EU. Bo Varufakisu uspelo, kar drugim na levici ni?

Varufakis in prijatelji za zdaj ponujajo premalo, toda že to je preveč, če manjka tisto pravo.

Nova »tretja pot« želi drugače demokratizirati »demokratično EU«, prav spolitizirati »bruseljsko politiko«, popraviti ekonomski sistem unije in ukrepe. Toda tudi DiEM 25 ne ponuja čudežev. Še najbolj je uporabna zahteva glede transparentnosti odločanja, javnih informacij, manj je jasno, kam s suverenostjo in kako jo umestiti v nekakšen napreden demokratični federalizem EU. Princip subsidiarnosti nikoli ni deloval, čeprav ga poznamo že desetletja. Bolj neposredne volitve evropske komisije, večja moč evropskega parlamenta dejansko ne rešujeta problema federalizacije, še manj nasprotja med federalno EU z manj suverenosti članic in konfederalno skupnostjo zelo suverenih članic. Parlament ne more prevzeti politične odgovornosti za EU, če nosi s seboj demokratično asimetričnost velikih in malih, močnih in šibkih držav. Postdemokracija sama po sebi ne prinaša vladavine »demosa«, ne ščiti šibkih, ne zagotavlja večje solidarnosti in tudi ne enakosti. Pravzaprav velikost in različnost EU dejansko onemogočata njeno postavitev.

Morda je največji problem DiEM, da želi ohraniti sedanjo obliko EU in EMU (evra), da ne razume, kako ni mogoče združiti nove politične širitve EU (širitev na Balkan, Turčijo …) in ekonomske globine (ZEU – Združene države Evrope). EU je treba ekonomsko razvezati, da bi politično preživela, brez evra, toda s skupnim trgom, z realnimi projekti povezovanja namesto institucionalnih fantazem. Če stavi na suverenost spodaj, pade radikalni federalizem zgoraj, ekonomika nove EU zahteva politično centralizacijo in ne dekoncentracije moči. Gre za stare dileme nacionalnih identitet in političnega državljanstva brez skupnosti. Preobrat s suverenostjo ljudstva je nedorečena igra, novo evropsko državljanstvo je prej apartheid kot demokracija.

EU ostaja težavno delovišče demokracije, aporije suverenosti ne povedo, kako izstopiti iz sedanje EU, da bi jo zgradili na novo. DiEM 25 je drugačna kot star projekt »Modest Proposal«. Varufakis in prijatelji za zdaj ponujajo premalo, toda že to je preveč, če manjka tisto pravo.