Na brezpotju zgodovine

dr. Bogomir Kovač

29. 1. 2016  |  Mladina 4  |  Ekonomija

Svetovni gospodarski forum (WEF) v Davosu je že desetletja globalni januarski obred, kot novoletni dunajski koncert ali nemško-avstrijska skakalna turneja. Srečanje vplivnih menedžerjev, politikov in strokovnjakov, tudi estradnih zvezd in drugih vplivnežev je bilo letos posvečeno »četrti industrijski revoluciji«. Tehnološki napredek je religija razvitega zahodnega sveta, ker omogoča gospodarsko rast in velja za večno zdravilo sodobnega kapitalizma. To je dokaz, da WEF rešitve sedanje krize išče v tehnoloških spremembah in ne v politični ekonomiji.

WEF ima 45-letno zgodovino. Leta 1971 je nastal kot vrhunsko evropsko srečanje menedžerjev, kasneje je postal globalni oder za najzanimivejše teme, stičišče tehnokratov in kapitala, vplivnih posameznikov in interesov razvitega sveta, posebno EU in ZDA. Pobudnik in ustanovitelj, profesor Klaus Schwab, je začetno zamisel o vzajemnem razmišljanju in iskanju rešitev, ne pa tudi o odločanju, z leti temeljito razširil. WEF je postal razvejena fundacija s številnimi globalnimi mrežami, forumi, poročili in publikacijami.

Davos se je z leti proslavil z več dogodki, ki so zbudili pozornost. Tam so se v sedemdesetih letih kalile zasnove EU, leta 1982 se je tam idejno začel Urugvajski krog pogajanj o svetovni trgovini, Mandela je v Davosu leta 1992 v imenu ANC napovedal novo politično prihodnost Južne Afrike, dve leti kasneje so tam predstavili Clintonovo doktrino kot ameriški nastavek slovitega washingtonskega soglasja, leta 2009 sta tam Putin in Wen Jiabao zakoličila novo os sodelovanja med Rusijo in Kitajsko. WEF in Davos sta postala glasnika nove ideologije globalizacije, povezanosti tehnokratov in kapitala, ki dejansko obvladujejo ta svet.

Britanski FT je leta 1995 začel govoriti o Davosu kot o primeru globalnega vodenja, Huntington o novi identiteti in celo »davoškem človeku«. Oboje pojasnjuje, kako korporativne elite – zlasti v ključnem svetu financ – odločajo o prihodnosti držav in svetovne ureditve. Ko so evfemistični »finančni trgi« ob sedanji dolžniški krizi pokazali svojo moč – v ZDA in še posebej v EU –, je marsikdo šele dojel, da ima Davos na sodobnem političnem odru podobno sporočilno vlogo kot dvorni norci v Shakespearovih dramah.

Toda WEF ne bi preživel, če se ne bi neprestano spreminjal, podobno kot kapitalizem, ki ga oznanja in zagovarja. Kultura povezovanja, sodelovanja, odgovornega ravnanja je v jedru poslovnega modela WEF. Po letu 2000 je Schwab vključil nevladne organizacije, mlade, prizadeva si za večji delež žensk, Oxfam že pet let poganja razpravo in poročila o zlovešči neenakosti in revščini v svetu, trajnostni razvoj in podnebne spremembe sta zadnja leta ključni temi. WEF že od leta 2009 razvija projekt globalnega redizajniranja (GRI), deležniški koncept družbene odgovornosti, ki zavrača vlogo tradicionalnega kapitala in sedaj delujočih institucij. Novo dizajniranje je nekakšno »civiliziranje kapitalizma« prihodnosti.

V svetu novega kapitalizma so države in politične vlade odveč, pa tudi ZN in MDS, G20 ali celo EU. Globalni dialog in vodenje naj bo v rokah nekakšne prosvetljene svetovne vlade, sestava in mreženje podpornih institucij nove oblasti pa spominjata na vodenje WEF. V glavni vlogi nastopajo – kot na začetku zgodovine WEF – svetovne korporacije in njihovi šefi, le da so sedaj podprti s sodobno deležniško ideologijo WEF, transparentnimi dogovori in trdnim odločanjem. Problem Davosa je bil do sedaj nekakšna distanca do rešitev, pametno govoričenje s hipokrizijo udeležencev, kaj lahko store dobrega za kapitalizem. Toda konvencionalna tovarna vrednot se spreminja. Zdaj gre za to, kaj naj bi kapitalizem dobrega storil za nas. To postaja obsesivna želja ostarelega Schwaba, nekakšna intelektualna zapuščina naslednikom projekta.

V teh novih okvirih moramo razumeti tudi letošnjo nosilno temo. Kaj nam prinaša četrta industrijska revolucija, kjer digitalizacija korenito spreminja svet. Spreminja se »način produkcije« družbe, način življenja, od vsakdanjega bivanja doma in mobilnosti pa vse do novih tehnologij, proizvodnje, distribucije in porabe. Pred nami je nov preplet zasebnega in javnega, tveganj in varnosti, drugačna podoba napredka za ljudi. Vzemimo avtomobil, ikono druge industrijske revolucije. Problem samodejne vožnje avtomobilov je manj pomemben od skupne rabe avtomobila na lokalni ravni, delimo si potrošnjo, kot kaže koncept »Uber«, tehnika je tu okrasek drugačnega socialnega modela mobilnosti. Povsod je učinkovitejša raba virov del drugačne potrošnje, ključna je sprememba povpraševanja, manj ponudbe. Četrta industrijska revolucija temelji na »glokalizaciji«, uporabi globalnih tehničnih rešitev na lokalni ravni. Digitalna tehnologija je kot nekdanja elektrifikacija, internet stvari je nova industrijska modularnost, socialno mreženje nova oblika potrošnje. To je začetek konca metodičnega individualizma in zasebne lastnine, tehnologija in ne politična ekonomija ruši jedro kapitalizma.

Seveda, Solowov paradoks je v središču sedanje industrijske revolucije. Govori o tem, da sodobne tehnologije vidimo povsod, le gospodarske rasti in zaposlenosti ni od nikoder. In to je zadrega sedanjega trenutka. Nov tehnološki napredek spremljajo recesija, dolgoročna razvojna stagnacija, kriza. Četrta industrijska revolucija ne odpravlja neenakosti, umetna inteligenca in kognitivni roboti ne bodo prinesli nove etike, na to je že zdavnaj opozoril Isaac Asimov. Tehnološka vprašanja so na koncu vedno res publica, politika pa je zadnje, kar nas determinira kot ljudi.

Stara zgodba v novi obleki. Meje kapitalizma so poti njegove socializacije, le da sedaj tega ne počno zaneseni politični ideologi, temveč tehnologi, namesto politikov pa tehnokrati. Delfi niso rešili Grkov, stari Rim so na mejah zrušili »barbari«. Davos je na brezpotju te zgodovine.