Kje jaz živim?
Kaj pa, če ne živimo v Blatnem dolu? Kaj pa, če živimo v tipični moderni evropski državi?
Butale, Blatni dol, Zlovenija, Slovenistan, sLOLvenija, Noriško kraljestvo ... Seznam ciničnih odgovorov na vprašanje »kje jaz živim?« z vsakim dnem postaja daljši. Mediji nas pač vsako jutro zasujejo z novimi novicami o ekscesih naših sodržavljanov in od nas terjajo zgražanje. Kamorkoli novinar pogleda, lahko najde nove dokaze, da naša družba drsi v barbarstvo, analiziranje slovenskega primitivizma pa je postalo priljubljen literarni podžanr. »62 % ljudi je glasovalo proti gejem!« »1000 protestnikov na shodu proti migrantom!« »Žalec porabil 320 tisoč evrov za fontano piva!« Predvsem med meščani se ustvarja vtis, da so Slovenijo ukradli podivjani hillbillyji, mnogo pa jih je v tem skupinskem ritualu ogorčenja našlo zatočišče pred državo, v kateri se več ne počutijo doma. Nastal je klub nemočnih opazovalcev, ki se tukaj nimajo s čim drugim identificirati kot s svojimi progresivnimi političnimi pogledi. Za njihovim vprašanjem »kje jaz živim?« pa se v resnici skriva drugo, precej bolj zahtevno vprašanje: »Zakaj ne morem ničesar spremeniti?«
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Butale, Blatni dol, Zlovenija, Slovenistan, sLOLvenija, Noriško kraljestvo ... Seznam ciničnih odgovorov na vprašanje »kje jaz živim?« z vsakim dnem postaja daljši. Mediji nas pač vsako jutro zasujejo z novimi novicami o ekscesih naših sodržavljanov in od nas terjajo zgražanje. Kamorkoli novinar pogleda, lahko najde nove dokaze, da naša družba drsi v barbarstvo, analiziranje slovenskega primitivizma pa je postalo priljubljen literarni podžanr. »62 % ljudi je glasovalo proti gejem!« »1000 protestnikov na shodu proti migrantom!« »Žalec porabil 320 tisoč evrov za fontano piva!« Predvsem med meščani se ustvarja vtis, da so Slovenijo ukradli podivjani hillbillyji, mnogo pa jih je v tem skupinskem ritualu ogorčenja našlo zatočišče pred državo, v kateri se več ne počutijo doma. Nastal je klub nemočnih opazovalcev, ki se tukaj nimajo s čim drugim identificirati kot s svojimi progresivnimi političnimi pogledi. Za njihovim vprašanjem »kje jaz živim?« pa se v resnici skriva drugo, precej bolj zahtevno vprašanje: »Zakaj ne morem ničesar spremeniti?«
Če bolje pomislimo, progresivci ne bi smeli imeti razloga za takšne občutke nemoči. V Sloveniji ne manjka liberalno mislečih ljudi, ki se ukvarjajo s socialno enakostjo, pravicami manjšin ali ekološkimi vprašanji. V te namene imamo stotine državnih in nevladnih organizacij, dobrodelnih društev ter kulturnih in izobraževalnih ustanov. Če bi sešteli vse posameznike, ki delujejo v politično progresivnih organizacijah, bi iz njih verjetno lahko sestavili tri Janševe domoljubne armade. Kaj točno počnejo ti ljudje, da se počutijo tako nebogljeni v lastni državi? Zakaj se podelajo v hlače ob eni rasistični povorki pred kranjskim Baumaxom? Zakaj ne morejo dobiti še tako preprostega referenduma?
Morda pa ni problem v premajhnem številu »progresivno mislečih« ljudi, ampak v tem, da ne razumejo problemov, ki se jih lotevajo. Tudi pri nas je zaživelo trendi liberalno prepričanje, da vse zlo izvira iz zarukanosti naših sonarodnjakov – problem, ki se ga lahko lotiš le z osveščanjem in vnašanjem modernega duha. V Ljubljani že vsak drugi plakat nosi lično oblikovano opozorilo o pomenu strpnosti, ženskih pravic, varni vožnji ali davčni transparentnosti, pod njimi pa se vrstijo tisti sterilni logotipi različnih evropskih fundacij, ki takšna sporočila sponzorirajo. Državljani lahko vsak dan podpremo kakšno novo peticijo ali se udeležimo družbenokritičnega performansa. Angažirane institucije so tako postale bolj podobne oglaševalskim agencijam kot pa revolucionarnim enotam. Nadobudni aktivist bo danes zaman iskal kakšno ljudsko gibanje, ki povezuje izkoriščene ljudi v bitki proti elitam. Po vsej verjetnosti se bo znašel v pisarni z majhno skupino strokovnjakov, ki izpolnjujejo razpisne obrazce in se poskušajo domisliti kakšne medijsko všečne akcije.
Toda kaj s takšnim reševanjem sveta sploh dosežemo? V zadnjih letih sem sodeloval pri stotinah okroglih miz, peticij, video in plakatnih projektih, ki so vsi imeli eno skupno lastnost: nobena ni imela političnih učinkov. Morda je organizator z njimi upravičil sredstva, ki jih je dobil na kakem razpisu, morda se je kakšen posameznik s tem povzpel po notranji hierarhiji, udeleženci smo dobili občutek pripadnosti nečemu naprednemu, to pa je tudi vse. Kaj drugega pa bi lahko pričakovali? Saj menda nihče res ne verjame, da bodo moški nenadoma nase prevzeli več gospodinjskih opravil, ker so v mestu videli duhoviti plakat na to temo? Seveda homofobi ne bodo vzljubili gejev, če jim pod nos pomolimo še eno serijo domiselnih sloganov, niti ne bo vlada odstopila od mednarodnih trgovskih sporazumov zaradi naših peticij. Vsi to vemo, a tisoče pametnih ljudi vseeno zapravlja svojo energijo na takšnem fiktivnem PR-aktivizmu. In manj ko naše delo vpliva na spremembe sistema, glasneje se zgražamo nad neumnostjo Slovencev, ki se nam nočejo in nočejo pustiti razsvetliti. Počasi si bo treba priznati, da do sprememb ne bo prišlo po tej poti.
Očitno je marsikaj narobe z našo idejo napredka. Samo poglejmo Mestno občino Ljubljana, ki namerava letos zgraditi kar dva nova centra sodobnih umetnosti. Baje bomo s tem postali še malo bolj evropski in malo manj butalski. V resnici pa ta napredek pomeni le to, da bo z območja Roga odstranila umetnike, delavce in aktiviste, ki tam deset let samoiniciativno ustvarjajo prostor za ljudi z družbenega roba, ter zapravila nekaj milijonov evrov, da tja naseli umetnike, ki ne bodo mogli pomagati nikomur. In tako sistem prav v imenu napredka ubija potencial kritičnih mislecev. Namesto v gibanja, ki združujejo navadne ljudi in rešujejo resnične socialne probleme, jih potiska v elitne klube, specializirane za identitetno politiko. Če ne razumeš, da sta neenakost in diskriminacija nekaj, kar je vgrajeno v kapitalistični sistem, ti pač ne preostane drugega, kot da za njih kriviš navadne »zarukane« ljudi – po navadi delavce in kmete. Ob tem se lahko počutiš pametnejšega, ne moreš pa ničesar spremeniti.
Zato bi bilo vredno na vprašanje »kje jaz živim?« poiskati nekaj novih odgovorov. Kaj pa, če ne živimo v Blatnem dolu? Kaj pa, če živimo v tipični moderni evropski državi? V še eni državi, ki lahko najde tisoče kvadratnih metrov za umetniške inštalacije na temo socialne izključenosti, ne more pa rešiti stanovanjske stiske dejansko socialno izključenih ljudi. V državi, kjer vlada na vsaki tiskovni konferenci govori o beguncih kot o barbarski hordi in hkrati ponuja razpisni denar društvom, da se ukvarjajo s sovražnim govorom. V državi, ki dobiva milijone evrov evropskih sredstev za zeleno prestolnico, nekaj kilometrov stran pa odpira nove termoelektrarne. V resnici smo tipična članica Evropske unije, ki deluje po logiki: »Ni važno, koliko stane, samo daj kritično mislečim ljudem nekaj trapastega za početi, da se ne začnejo vmešavati v naše posle.« In ko kritično misleči ljudje preživimo dovolj časa v tej prijetni simulaciji napredka, počasi pozabimo, da za žice na mejah ali sistemsko diskriminacijo niso krivi traktorji in harmonike, ampak birokrati in bankirji iz vlade modernega centra.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.