-
Žica z rezili kot umetniška instalacija
Bo že res, da je minilo že dobrih deset dni, odkar so se tromostovski Prešeren in več krajevnih tabel v Sloveniji zbudili oviti v bodečo žico, ampak ker sem bolj počasne pameti, sem potrebovala kar nekaj časa, da sem ugotovila, v čem je težava. Policija hudodelce že išče, je dejal televizor. Jaz, trapa, sem se spraševala, zakaj, natančneje, za kaj. Za katero kaznivo dejanje, kateri prekršek? Poškodovanje tuje stvari, vandalizem, kršenje javnega reda in miru, primerljivo z uriniranjem na javnem mestu? Šele ko sem povezala novico o žici na krajevnih tablah z novico o cenzuriranju državne proslave ob Prešernovem dnevu, kjer žice na odru prav tako ni smelo biti, se mi je posvetilo, v katerem (ožičenem) grmu tiči zajec.
-
Več kot šest tisoč zaposlenih v kulturi, igralcev, pisateljev, novinarjev … je od predsednika hrvaške vlade zahtevalo odstavitev ministra za kulturo. Premier na zahtevo seveda ni odgovoril, sploh se ne ve, kje se ta tip skriva, je pa neformalni predsednik vlade in predsednik Hrvaške demokratične skupnosti Tomislav Karamarko sporočil, da opozicija ne bo zamenjevala ministra, s katerim se »mi popolnoma strinjamo«. Vlada torej nima nič proti ustaški kapi na glavi ministra Hasanbegovića, niti ne nasprotuje njegovim mnenjem, zapisanim v ustaškem glasilu Nezavisna država Hrvatska, ustanovljenem z namenom poveličevanja nekdanje nacistične hrvaške države.
-
O britanskem referendumu o morebitnem izstopu iz EU (brexit) potekajo vroča pogajanja, ki pomenijo nevarno politično igro na obeh straneh. Britanska vlada razmerje do EU izrablja za utrditev političnega položaja doma, EU doživlja britanske zahteve kot dodatno grožnjo svojemu obstoju. Obe strani politično trgujeta, manj gre za vsebinske spremembe, ki bi zagotovile boljše delovanje EU. Težava je v tem, da Cameron zahteva tisto, kar danes EU že počenja, z Nemčijo na čelu. Hkrati EU razpada zaradi samovoljnosti držav, ker se nihče ne strinja z ničimer. Plehka pogajanja o »brexitu« postajajo nova zapravljena priložnosti za politično strpno, vsebinsko in sprejemljivo spremembo EU.
-
Če bi Jasmina Jamnik, nova voditeljica Tarče, odložila bič in škornje, bi oddaja povedala bistveno več, saj bi lahko kaj povedal tudi kateri od gostov. Če bi opustila slabo skrit odpor do vseh, ki so za močno in socialno državo, ustrezne davke, sindikalizem ali celo socializem, bi izstopila iz tiste klavrne vojske novinarjev, ki na javni tv ne zagovarjajo interesov javnosti, ampak vplivne manjšine.
-
Čudna pota medijske pozornosti
Vlada je naposled le izročila magnetogram razvpite seje o komisarki Bratušek in mediji so potem dva dni secirali poslednji detajl komisarske zgodbe. Se je Alenka Bratušek predlagala sama, kaj so govorili ministri – v resnici pa vihar za ništrc. Ambiciozna gospa je pred letom in pol strmoglavila na volitvah, bila ob komisarsko apanažo, vse je bilo povedano in kritizirano že pred poldrugim letom. Popolni nesmisel oživljanje moralnega zgražanja nad že davno padlo žrebico. Pač, vlada, ki pred letom ni hotela izpolniti zahteve informacijske pooblaščenke po objavi spornega magnetograma, in je zadevo raje gnala po sodiščih, je tokrat brez nadaljnjih pritožb obelodanilo afero Bratušek. Pretkano je vrgla kost medijem, ki so jo tako popadli, da so za hip pozabili na fatalne rabote aktualne vlade.
-
Uf, medtem ko so nam Pahorja premierno pekli na žaru, v Sloveniji potekajo surove drame. Sploh je Pahor vse bolj paravan, ki zakriva prave probleme. Njegova norčavost, pa četudi jo izraža kot predsednik republike, ni toliko sporna kakor dejstvo, da je iz takšnih ali drugačnih – a pretežno naklonjenih –razlogov njegove dvorne norčije menda gledalo rekordno število gledalcev. Velja kot vedno: ni kriv bebček, krivi so tisti, ki so bebčka okronali za kralja.
-
Kritike (resne kritike) nastopa predsednika republike Boruta Pahorja v oddaji Na žaru povezuje skupna osrednja ugotovitev: nespodobno in nesprejemljivo je, da predsednik republike nastopa v takšni oddaji. A to ne drži. Seveda lahko tudi predsednik republike nastopa v oddajah, kot je ta. Težava ni v oddaji, ne v žanru, ne v formatu, ne v tem, da gre predsednik republike v takšno oddajo. Tisto, kar je pri vsem skupaj res narobe, je zgolj ta človek: Borut Pahor. In zdi se, da je Lado Bizovičar, ko je v uvodu motovilil o tem, da je vse normalno in v redu, vedel, v čem je težava. Če se danes primerjata nastop takrat še predsednika republike Milana Kučana v oddaji Res je in nastop Boruta Pahorja v oddaji Na žaru, je treba biti jasen: da, v bistvu gre za podobni oddaji, vsaka je iz svojega časa, Kučanov nastop je bil ok, Pahorjev pa ne. A ne zato, ker predsedniki ne bi smeli nastopati v takih oddajah, ampak ker je Pahor neprimeren za – predsednika republike. In s tem, ker je neprimeren predsednik republike, je tudi neprimeren gost oddaje Na žaru. Da gre Pahor kamorkoli, kjer bo kdo pokazal vsaj minimalno zanimanje za njegove vragolije (to je domet slovenskega predsednika, pač zganja vragolije), vemo: verjetno je bilo Pahorja za gosta oddaje Na žaru lažje dobiti kot pa samega Bizovičarja v uvodno oddajo.
Iskanje brez piškotkov ni možno
