Travma poslovenjenja

Bernard Nežmah

4. 3. 2016  |  Mladina 9  |  Pamflet

Potem ko teče policijska stavka v neskončnost, ne da bi premier Miro Cerar ml. organiziral redna, če ne kar dnevna pogajanja za čimprejšnje končanje vitalnega problema, se je dogodil salto mortale. Še včerajšnji sindikalni junak Zoran Petrovič je zdaj osrednji medijski negativec in predsednik vlade je lahko krenil v protinapad. Skupina policistov pravijo, da je ministru Borisu Koprivnikarju nastavila past in ga ustavila na test alkoholiziranosti. Medtem ko je bil direktor policije Marjan Fank tokom stavke nezainteresiran opazovalec, je sedaj skočil v prvi plan z napovedjo, da gre pri dejanju policistov za kaznivo dejanje.

Čez noč je tako Cerarjeva ekipa postala pravičnik, ki se huduje nad policijsko zlorabo. Naenkrat so policisti, ki naj bi se dogovorili za akcijo proti Koprivnikarju, osrednji problem Slovenije. In reč velja za največji delikt policije v zgodovini slovenske države, celo daleč nad rabotami UDBE, ki je v sedemdesetih letih pobijala politične emigrante.

Za hip velja vseeno prerešetati, kakšno zlorabo so storili Petrovičevi kolegi? Na ravni postopka so počeli to, kot običajno: ustavili so šoferja, mu dali alko test in ga po negativnem rezultatu spustili naprej. Minister ni neposredno doživel nikakršne zlorabe. Njihov greh je drugod: organizirano so ga opazovali, zapazili, da je imel v lokalu pred seboj kozarec alkoholne pijače in se nadejali, da ga pri testu dobijo pri prekršku. Skratka, primer ekstremno angažiranega dela pri preverbi enega samega državljana. Ki je seveda disproporcialen glede na vse druge.

Toda, poglejmo zlorabo institucije, ki se posebej naperi zoper eno samo tarčo. Pred leti je KPK pod vodstvom Gorana Klemenčiča vodila obširen postopek, v katerem je sklenila, da je pri hčeri nekdanjega premiera Janeza Janše in pri sinu vodje SDS parlamentarcev Jožetu Tanku prišlo do korupcijskih znakov pri njunih zaposlitvah v državnih podjetjih. Toda, ali se je KPK še pri kom izkazala s tako pretanjeno in angažirano dejavnostjo? Istočasno so nekateri mediji poročali, kako je ljubljanski župan zaposlil v svojem aparatu hčer tedanjega predsednika Danila Türka in sina predsednika Vrhovnega sodišča Branka Masleše. O izsledkih v teh primerih ni bilo ne duha ne sluha in tudi o nobenem drugem. Toda, ali je tedanja vlada zagnala vik in krik o zlorabi KPK v politične namene, ko je ta v svojem mandatu za eno vrsto delikta preganjala samo vrh SDS in nikogar drugega???

V isti dobi se je javil par, ki je medijem izpovedal, da je bil priča pogovora Branka Masleše, ki je sogovorniku razlagal, kako bodo na sodišču Janšo zj … Grozljiva zloraba pravosodja, toda v časopise se je jadrno javil Maslešin sogovornik, ki je zanikal, da bi se kaj takega pogovarjala. In stvar je ostala na ravni hipoteze.

Kako pa se je rodila afera »Petrovič«? Obremenjujoče besede je prinesla anonimka, ki je v enem dnevu dobila status vsesplošne resnice. Pač, prinesla je evidence iz internih kramljanj na Facebooku. Zanimivo, anonimni policist se je zlorabe kolegov in svoje poštenosti spomnil po štirih mesecih. Kaj če je vlada najela skupino, ki je imela za nalogo najti material za diskreditacijo policijskih sindikalistov? Je to tudi zloraba oblasti? A stvar gre še naprej. Nedavno je višje sodišče v Ljubljani obsodilo časnik »Reporter«, ker da je kršil pravico Romana Jakiča do zasebnosti. Objavil je namreč vsebino njegove e-pošte, v času ko je ta postajal minister za obrambo, in v kateri mu je njegov dopisovalec profesor obramboslovja svetoval, koga vse naj na ministrstvu odstavi. Časnik je obvestil javnost o kadrovskem cunamiju, sodišče pa je zdaj ugotovilo, da je šlo za nedovoljen poseg v Jakičevo zasebnost. Po tej logiki je tudi javno objavljanje pogovorov z interne Facebook strani nedovoljen poseg v zasebno življenje policistov.

Pred skoraj desetletjem se je na medmrežju pojavila grožnja s smrtjo nekdanjega premiera Janše. V preiskavi se je izkazalo, da je bil anonimni avtor policist, ki je zatem dobil odpoved službe. A mož se je pritožil in sodišče je sodbo razveljavilo. Ta primer je ostal medijsko in politično neopažen.

Ta dvojna perspektiva, ko se kaznuje ali demonizira dejanja zoper eno politično opcijo zoper drugo pa ne, je sicer slovenska stalnica. V dobi epskega prihajanja emigrantov se na Slovenskem kot edini pravi pogled vzpostavlja dobrodošlica, medtem ko na skeptike in nasprotnike lepijo etikete – fašisti in ksenofobi. Fašizem, ksenofobija in seveda rasizem so nevarni družbeni pojavi. Toda o stvarnosti velja govoriti. Tako kot Matjaž Hanžek pravi, da bi v Slovenijo lahko prišlo 200 tisoč beguncev, lahko nekdo drug meni, da je dopustno število petsto ali tisoč. O tem lahko tudi polemiziramo, ne da bi bili zato fašisti. Lahko nas osebno celo veselijo prihodi tujcev, a v isti sapi lahko tudi menimo, da prevelika številka lahko pomeni bodoči družbeni problem. Predvsem pa velja o beguncih govoriti kot o stvarnosti in ne o mitu. Če države sklene, da bo sprejela večje število beguncev, se gesta humanitarnosti s tem ne konča. Kakšen je pogled v prihodnost? Ali bodo ti ljudje spodobno nameščenih v centrih ali pa bodo deležni tudi procesa integracije? Stvar je peklensko resna. Kako naučiti prebežnike slovensko, če pa večina ne zna kaj prida angleško, slovenski jezikovni učitelji pa ne znajo njihovih jezikov???

In kaj počne ministrica za šolstvo Maja Makovec Brenčič, sicer mojstrica za lastne dodatke za nonstop delo? Je ustanovila skupino, v katero bi povabila govorce kurdskega, dari, farsi, urdu in paštu jezika in z njihovo močjo organizirala poučevanje slovenščine za begunce? Učenje tujega jezika, če govoriš le materni jezik, je preklemano mučna travma.

Skratka, pri beguncih ne gre le za vprašanje števila in za načelno odprtost, pač pa za minuciozne programe njihovega poslovenjenja.