Izguba včerajšnjega spomina

Bernard Nežmah

11. 3. 2016  |  Mladina 10  |  Pamflet

Naposled je v Sloveniji zmagal prav. Prvi mož policije Marjan Fank je udaril s pestjo in napovedal, da bodo odpustili sedem policistov, ki so se pred meseci ukvarjali z alkotestom ministra Borisa Koprivnikarja. Zlorabi položajev je napraviti konec. In celo premier Miro Cerar ml., ki preden kaj izreče, pove, da si bo vzel čas za premislek, je tokrat udaril kot strela – to je prav, to bo zgled za vse!

A kaj je bilo že najhujše policijsko zlodelo zadnjega pol stoletja? – Modri angeli so hoteli diskreditirati ministra Koprivnikarja. S ščepcem razuma: kako lahko diskreditiraš nekoga z rutinskim testom vinjenosti? Diskreditira se lahko le sam, če je vase zvrnil preveč alkohola. Mediji so v popisovanju zadeve dogodek opisovali kot lov na ministra, kar je klasična zloraba besede lov. Lov je organizirano preganjanja nekoga, ki se lovcem izmika. Gospod Koprivnikar pa ni bežal, saj sploh ni vedel, da ga kdo lovi, sploh pa ni bil ujet, temveč le hipno ustavljen.

Pri stvari pa posebej preseneča hitrost in dokončnost. Vrh policije in sam premier jemljeta zadevo kot končno stanje. Na osnovi česa? V enem tednu je bil opravljen notranji policijski nadzor, ki kot da je izrekel poslednjo resnico.

Napravimo primerjavo z drugo nedavno policijsko akcijo. NPU je preiskoval Zorana Jankovića na osnovi pričanja podjetnika, ki je zatrdil, da je dobival posle z mestno občino, če je županu prek njegovih sinov predal podkupnino v vrednosti desetih odstotkov posla. V državi bi pričakovali rdeči alarm, najmanj Cerarjeve besede, da takšno županjevanje ni spodobno, in kajpak najostrejše postopke ministra za javno upravo gospoda Koprivnikarja. Tudi nekaj radovednosti medijev, ki bi zadevo vlekli na udarnih mestih vsaj toliko časa kot zloglasni policijski alkotest. A v tem primeru so oblast in osrednji mediji bolj ali manj molčali. Jasno, po načelu - človeka, četudi je veliki župan, ne gre soditi, vse dokler niso dokončani vsi sodni postopki.

V primeru policistov je zadoščala interna preiskava za medijski, politični in odpovedni postopek, ne da bi počakali na pravnomočni sodni epilog, v primeru župana Jankovića pa delo skupine najbolj usposobljenih kriminalistov ne zadošča, da bi spregovoril predsednik vlade in da bi stekla medijska in politična mašinerija. V prvi zadevi formalne zlorabe oblasti se stvar prednostno razreši v enem tednu, o drugi, kjer je vsebina ena največjih korupcij, pa se sploh ne govori.

Še več, v Ljubljani je župan toplo podprl projekt srbskega tajkuna Miroslava Miškovića, ki ga je pred časom policija zaprla zaradi ogromnih denarnih mahinacij. V slovenskem glavnem mestu ta mož, ki je bil vmes pogojno izpuščen, zdaj gradi veliki hotel. Je ta tema doživela pozornost osrednjih medijev? Nak, srbski tednik »Nin« je nedavno o tem zapisal oster članek, s fotografijo ob jubilejni gala proslavi Miškovićeve »Delte«, na kateri je tik ob tajkunu na častnem mestu sedel nihče drug kot smejoči se Zoran Janković.

Slovenski dnevni mediji so pozorni do zlorabe časnikov v svetu, minuli teden so se številni razpisali o udarcu turškega predsednika Recepa Erdogana, ki si je podjarmil veliki dnevnik »Zaman«, tako da se je ta prek noči iz njegovega kritika spremenil v častilca in mu posvetil lep članek o gradnji mostu čez Bospor.

Na Slovenskem je časnik »Delo« na ljubljanski strani pozorno spremljal rabote mestnega glavarja, naenkrat pa na teh straneh beremo samo še prispevke o gradbenih in drugih uspehih mestne oblasti, od novega vlakca za turiste do seznamov vseh županovih nagrajencev. Nekdanje kritične strani so zdaj videti, kot da so delo urednice Jankovićevega propagandnega lista »Ljubljana«. Iz kritika se je čez noč spremenil v častilca.

In glej čudo, isti mediji, ki bdijo nad svobodo tiska v mali Aziji, ne zaznajo Erdogana v Ljubljani. Uredniška politika »Dela« pod lastništvom Stojana Petriča (Kolektor, Forum 21) se v ljubljanskih rečeh drastično spreminja. Ni čudno, da mu bežijo bralci, o stvarnih ljubljanskih rabotah in odpuščanjih na »Delu« bodo morali brati drugje, na blogu Marijana Zlobca, na »Novi TV«, »Pozareportu« …

Je pa premieru Cerarju uspelo, da je po letu in pol le našel pot do župana drugega največjega mesta. S celotno ministrsko ekipo je v seriji polurnih srečanj prekrižaril Podravje in problem razvojne zaostalosti Maribora je rešen. Edini smiselni stavek je sicer izustil direktor mariborske mestne uprave Darko Fras, ki je uspel zaklicati, da je potreben razmislek o decentralizaciji države. Dejansko, razlike med Ljubljano in Neljubljano vztrajno naraščajo. Ob sočasnem »dnevu žena« so mediji in govorniki izdatno izpostavljali, kako so ženske manj plačane od moških in kako zasedajo najvišje funkcije le v pičlem deležu. Kako pa je z decentralizacijo in policentričnostjo Slovenije? V Mariboru so povprečne plače za 300 evrov nižje kot v Ljubljani. Premier Cerar pravi, da ga jezi, da občinski funkcionarji sami ne pripravijo predlogov rešitev. Ko pa se pojavijo predlogi, da državno administracijo vsaj deloma razseli iz prestolnice tudi po Mariboru, Celju, Novem mestu etc., naenkrat izgubi sluh in ničesar več ne sliši.

Ni edini. Skupine državljanov in mediji, ki so še včeraj vzklikale proti fašizmu in ksenofobiji protestnikov, kateri so nasprotovali množičnemu sprejetju beguncev, so onemele. Premier pravi, da jih bo država sprejela v enem letu le dobrih 500. Številka, ki je daleč pod pričakovanji protibegunskih mitingov. A zoper Cerarja ni slišati ne brati vzklikov – ksenofob, fašist, rasist!??