Četniki, marš!

Heni Erceg

18. 3. 2016  |  Mladina 11  |  Hrvaška

Drgnjenje, čiščenje poštnega nabiralnika ali zidu pred vhodnimi vrati v hišo je postalo eno od rednih gospodinjskih opravil v naši družini. Ne, ne muči nas nikakršna fobija, strah pred umazanijo, a vendar nas v želodcu neprijetno stisne ob temačnosti besed: »Četniki, marš. V Srbijo!« Čeprav so edina zveza, ki jo imamo s to državo, naši tamkajšnji prijatelji. Ah ja, kaj pa policija? Zakaj neki bi človek nadlegoval dremave organe reda, ki logično sklepajo, da so vse te grožnje pravzaprav dopustni izrazi proklamirane vladajoče politike na terenu?

Sicer pa – tisti, ki se nočejo sprijazniti s fašizmom in nasiljem, poleg tega pa nočejo niti držati jezika za zobmi, si zaslužijo, da na ulici pljuvajo vanje, da jim grozijo, da jim pošiljajo grozljive risbe, na katerih so narisani z odsekano glavo. Takšno je recimo prejel ugledni režiser in intendant Hrvaškega narodnega gledališča na Reki Oliver Frljić, poleg tega so se »junaki« te dni odločili, da mu bodo zavrtali naravnost v drobovje, in so mu vlomili v stanovanje, hkrati pa tudi v stanovanje njegovega dekleta. Toda po mnenju policijskega inšpektorja je šlo za popolnoma vsakdanja vloma, »kakršni se dogajajo ves čas«. Ko pa je Frljić javno pokazal s prstom na stranko HDZ in predsednico države, po njegovem pobudnici in podpihovalki nasilja nad tistimi, ki ju kritizirajo, mu je razigrano odgovoril prvi človek HDZ in podpredsednik vlade Tomislav Karamarko. Dejal je, da je Frljić sicer dober šaljivec, vendar slab intendant, z drugimi besedami, v nočnih vlomih v njegovi družinski stanovanji sam ne vidi nič slabega. Ravno nasprotno. Ta nekdanji agent mračnjaških tajnih služb je prepričan – enako so prepričani tudi njegovi arijci iz desničarskih medijev, parlamenta, predsedničinega in vladnega kabineta –, da bi strah in negotovost v lastnem domu, kakršna smo doživljali že v devetdesetih letih, Frljića končno morala prisiliti k molku, ali še bolje, k temu, da bi pobral šila in kopita in zapustil Hrvaško.

Tako vladajoči zelo dobro organizirajo svoje brezimne, usmiljenja vredne ulične fašiste, hkrati pa s pridom izkoriščajo možnosti za izvajanje institucionalnega nasilja, saj so recimo v enem samem dnevu odstavili vse urednike Hrvaške televizije in na njihove položaje postavili svoje, primerne ljudi. Za direktorja so imenovali nekega nepomembnega novinarja, ki pa je preverjeni desničar, predsednik vzporednega Društva novinarjev in piscev, v katerem se je zbralo vse, kar komajda zna pisati ali govoriti, je pa dobro izurjeno za blatenje in odstrel neprimernih z namenom, da bi si »Hrvaška spet povrnila nacio-

nalne vrednote«. Nepričakovano so zamenjali tudi predsednico sveta za elektronske medije, ugledno novinarko Mirjano Rakić, katere greh je bil poseg v delovanje fašistične lokalne televizije, zaradi česar je doživela plaz prostaških žalitev, seveda skupaj s sporočilom, naj se pobere iz države. Tiste pa, ki so opozorili, da doživljamo desant na medije, je proustaški minister za kulturo ironično zavrnil: »Ne, to je desant na Drvar.«

Kopico groženj je potem zasenčilo grozljivo sporočilo glavnega operativca HDZ, večno besnečega biriča Milijana Brkića: »Če je tu ogrožen, naj gre kam, kjer ne bo!« Besede so bile namenjene Miloradu Pupovcu, univerzitetnemu profesorju in parlamentarnemu poslancu, ker je opozoril na krepitev sovražnega govora in etnične nestrpnosti. Na sporočilo, ki ni nič drugačno od nacističnega »Pupovac raus!«, se je vrh oblasti pričakovano odzval z molkom, za katerim naj bi se skrival namig, naj Hrvaško zapustijo vsi, ki se nočejo vključiti v novo državo, v resnici nastajajočo s primitivnimi, revolucionarnimi metodami. K temu sodi izgon vseh, ki »onesnažujejo javnost«, torej državljanov srbske narodnosti in drugače mislečih.

Surovost okuževanja države razkriva obsežen dokument, v katerem so natančno navedene vse grožnje Srbom ali tistim, ki jih imajo fašisti za sovražnike. V njem je opisano neizmerno sovraštvo, ki preplavlja hrvaške ulice in se cedi s časopisnih strani in zaslonov desničarskih medijev, vse v imenu svobode govora. S tem pojmom se potem upravičujejo grafiti, ki jih gledamo na vsakem koraku: »Ubij Srba!«, »Četniki, ven!« Sem sodi tudi izbruh primitivnega besnila člana vladajoče koalicije, ki levico imenuje rdeča drhal, vodjem opozicije pa priporoča kolektivni samomor, skok v Savo!

Je svoboda govora tudi to, kar vsak dan doživljajo otroci v tramvaju na poti v zagrebško pravoslavno gimnazijo, ko jim vrstniki namesto pozdrava zabrusijo: »Kaj je, Srbende, dobili ste najsodobnejšo šolo, pa se ves čas pritožujete, da nimate nobenih pravic. Četniški pamži! Zaudarjate!« Zaradi tega so otroci prisiljeni v šolo odhajati prej in se vračati pozneje, da bi se izognili lepotam »svobode govora«. Tudi to početje ostaja brez kakršnegakoli institucionalnega odziva, občutno povečanje nasilja je zamolčal celo tako imenovan premier, po mnenju predsednice države pa so žrtve tako ali tako same krive, ker izzivajo. To se najbrž nanaša tudi na otroke v zagrebškem tramvaju, »četniške pamže«, ki izzivajo že samo s tem, da živijo v mestu, v katerem so se rodili.

Kako naj bi bilo drugače kot žalostno v deželi, v kateri je na oblasti hunta, v kateri vse te neizobražene barabe, tatovi diplom in naslovov, večidel rojeni v kanadah, avstralijah, hercegovinah … vsekakor zunaj Hrvaške, grozijo z izgonom posameznikom ali skupinam, ki nimajo privilegija nadomestne domovine. Kot bi šlo za cirkuški trik, zaradi katerega se je grafit: »Je suis ustaški sin!« odlepil od uličnega zidu, oživel in v celoti prevzel oblast.