TuriSStična Hrvaška

Heni Erceg

4. 3. 2016  |  Mladina 9  |  Hrvaška

V glavnem so zdaj vse špranje zadelane, ministri so torej zbrali vsak svojih milijon namestnikov in pomočnikov in tako se je počasi izoblikovala podoba nove hrvaške vlade. Kar zadeva kulturo, je šlo vse k vragu, dobro znani ustašoljubec se je že ugnezdil na čelu tega resorja, čeprav je osebno preklical opravičila, češ da so njegovi nacistični izdelki nastali, ko je bil še dečko tam nekje pri 25 letih. Še čisto sveža, stara samo dve leti, je trditev, s katero je podkrepil takšno pisanje v preteklosti. Pred pičlima dvema letoma je torej zapisal, da je bilo »leto 1945 največji poraz za hrvaški narod«.

Zaman se je kulturna skupnost na vse kriplje trudila, zaman so bila ostra sporočila iz tujine, zgražanje tujih občil … Hasanbegović ostaja minister za kulturo v tej bizarni, nevarni vladi. Ki bi se ji moral pridružiti tudi minister iz najdragocenejše skupine, braniteljske, vendar se je izkazalo, da je Milijan Brkić, policaj z vzdevkom Vaso, prepisal velik del diplomske naloge z vsemi pravopisnimi napakami vred, zaradi česar se je sodišče odločilo, da bo njegovo »znanstveno« delo razveljavilo. To seveda ne pomeni, da Vaso ne bo že čez dan ali dva imenovan za ministra. Kajti kaj v tej nestrokovni proustaški združbici sploh pomeni prevarant več ali manj? V ekipo se je prav lepo umestil tudi minister za znanost, brezimnež, ki se rad spogleduje s kreacionizmom; evolucija se mu sicer zdi čisto ok, vendar meni, da je v tako zapleteno stvar, kot so svet in bitja na njem, gotovo moral poseči »veliki oblikovalec«, torej bog.

»No, pa kadrovsko popolnimo še ministrstvo za turizem,« je dejal premier iz Kanade, ko so ga sodelavci seznanili s tem, da je to edina dejavnost, ki državi prinaša nekaj denarja, vse drugo je na ravni duhovnosti, ideologije in drkanja državljanov v zdrav mozeg. »Imate v mislih kako ime?« je premier pobaral člane kabineta, koga, ki bi bil namestnik ministra za turizem, ki ima v Istri na kilometre apartmajev in se zato odlično spozna na panogo. »Hm, hm,« so zaskrbljeno, sklonjenih glav mrmrali hadezejevci in mostovci, kajti resnično, kako neki v izrazito turistični državi najti kakovosten turistični kader? Potem pa je bučo dvignil eden izmed mostovcev in zmagoslavno vzkliknil: »Ga že imam, najboljši bo Robert Pauletić!« Človek živi v najbolj turističnem mestu v državi, v Splitu. »Who is this guy?« je previdno vprašal premier iz Kanade. »Menedžer? Lastnik hotelske verige?«

»Ne, ne, sploh ne, je Hrvat, ki sovraži Srbe, Japonce, ženske …« je odgovoril navdušeni predlagatelj, zašuštel s papirji in začel prebirati reference bivšega novinarja in sedanjega namestnika ministra za turizem.

Novinarsko pot je začel v zakotnem Slobodnem tjedniku, izpostavi tajnih služb, časniku, ki se je specializiral ne le za hujskaške komentarje, ovajanje in laži, ampak tudi za objavo seznamov imen in naslovov »sovražnikov«, državljanov srbske narodnosti, da bi tako imenovanim braniteljem olajšal trpinčenje in izseljevanje celotnih družin iz stanovanj. Novinar Pauletić, zdaj na visokem političnem položaju, se je medvojnega leta 1991 proslavil z objavo članka o poskusu atentata na takratnega poveljnika Osijeka Branimirja Glavaša. Napisal je presunljivo poročilo, vse v prvi osebi, opisal je nevarno noč, ki jo je paralo žvižganje krogel, medtem ko je on »previdno« stopal »čez zatemnjeno dvorišče proti stražarskemu mestu, kjer je v mraku videl trojico gardistov«, potem pa se je ob nekaj spotaknil in padel. »Zaslišal sem smeh in pripombo: ‘Poglejte, novinar je padel čez četnika! V mraku sem zagledal obrise trupla, potipal sem roko, na katero sem se bil ujel pri padcu, in začutil nekaj lepljivega. Kri!«

Nekaj let pozneje je bil Branimir Glavaš spoznan za vojnega zločinca, novinar Ferala Drago Hedl pa je ugotovil, da je bil domnevni atentator na Glavaša iz Pauletićevega članka srbski civilist, ki so ga zverinsko mučili, ga prisilili, da je popil solno kislino, in ga navsezadnje ubili v Glavaševi osiješki ječi. Bil je eden od številnih žrtev pozneje obsojenega vojnega zločinca Glavaša. Pauletić je priznal, da si je celoten članek o »atentatu« izmislil, in dodal ključno pripombo: »Tako smo takrat delali!«

Nekoliko pozneje je že preverjeni propagandist nacionalistične hunte in vsekakor medijski soudeleženec v neskončni spirali Glavaševih vojnih zločinov novinarsko pot nadaljeval v Slobodni Dalmaciji prav s članki, s katerimi se izvrstno kvalificira za visoko funkcijo na ministrstvu za turizem.

Poleti 2008 je prizadevni Pauletić znova našel istega sovražnika, atentatorja na čisti hrvaški zrak, morje, obalo … Spet v podobi vražjih četnikov. Torej gostov iz Srbije. Opisoval je, kako »smo prišli na teraso hotela in videli, da so nam najboljša mesta zasedli Srbi«, jezno je stopil k lastniku in mu povedal, da zapušča njegov hotel. »Oba sva vedela, za kaj gre«, torej da »so se Srbi resnično vrnili, prihajajo brez zadržkov in jih ni niti malo strah«. Sedanji namestnik ministra za turizem je bil ogorčen zaradi tega srbskega onečaščenja hrvaškega turizma, pozneje pa so ga spravili ob živce še japonski turisti. Sporočil jim je: »Jebite si mater japonsko!«

Nasilje, ksenofobija, seksizem, sodelovanje pri pobojih hrvaških Srbov, pisanje izmišljenih člankov, ker »smo takrat tako delali«, mar niso vse to izvrstna priporočila za visok položaj v hrvaški vladi? Vladi, h kateri ne bi imela pripomb niti politična elita nekdanje nacistične Neodvisne države Hrvaške. Ali: »Tako smo delali takrat, tako delamo še danes!«