Okoljski in besedni delikt

Bernard Nežmah

1. 4. 2016  |  Mladina 13  |  Pamflet

Vladna večina je uzakonila novelo, ki industriji dopušča večje izpuste škodljivih snovi v okolje. Dejstvo, da je nedavno Državni svet enoglasno zavrnil tak zakonski predlog, ni prižgalo rdeče luči, ob kateri bi se poslanska večina ob vnovičnem glasovanju premislila. Še manj skupina protestnikov iz vrst ekoloških aktivistov, ki je demonstrirala pred parlamentom. Teve kamere so zabeležile deveterico. Res neznatno, toda tudi pomladi 1968 po vdoru sovjetskih tankov v Prago se je pred Kremljem zbralo sedem demonstrantov. Disidente je policija popisala in jim še naprej grenila bivanje, toda 23 let kasneje je mogočna diktatura ZSSR padla, pisatelj Andrej Sinjavski pa je medtem iz disidenta postal eno osrednjih imen med ruskimi intelektualci.

A v moderni Sloveniji oblast ni sprejela okolju škodljivega zakona ravno brez besed. Ministrica Irena Majcen je obrazložila bistvo nove ureditve, po kateri bo preseganje mejnih vrednosti emisij mogoče dovoliti le, če bo upravljalec izkazal, da bi mu spoštovanje omejitev povzročilo nesorazmerno visoke stroške. Če prevedemo v ljudski jezik: korporacija, ki bo pojasnila, da bi ji vgradnja bolj subtilnih filtrov krepko znižala zaslužek, bo lahko mirno uničevala okolje! Ali še bolj radikalno: firma, ki bi v zgradila obrat z zastarelo tehnologijo, ki jo denimo v Avstriji ne sme uporabljati, bo na Slovenskem lahko prosto poslovala!!!

A na izvedbeni strani je še huje: kdo bo presojal, kaj so nesorazmerno visoki stroški? Državi in njenim inšpektorjem ni zaupati, zadošča le pogled na desetletno epopejo Eko-Kroga iz Trbovelj, ki je dokazoval protizakonite izpuste Lafarga, državni aparat pa se je medtem vseskozi izmikal, da bi raboto ustavil.

Skratka, gre za izjemno nevaren zakon proti okolju. Vlada je resda priznala, da je prevzela le Evropsko direktivo, ki ji to nalaga. Cerarjevi so reč prikazali, kot neizbežno potezo, pri čemer jih ni ustavilo niti to, da jo je Eko-krog z dopisom Evropske komisije postavil na laž, saj ta državam navzlic vsemu dopušča, da lahko ohranijo višje okoljske standarde.

V parlamentu se je vladi zoperstavila pestra koalicija: od ZL, SDS pa do člankov ZaAB. Umanjkali pa so ljudski protesti in predvsem dnevni mediji. Časnik »Delo« je pred dnevu objavil anketo, koga bi Slovenci izbrali za predsednika ZDA in če podpirajo morebitni Putinov obisk Ruske kapelice pod Vršičem. Ni pa povprašal v anketi, ali podpirajo zakonsko dovoljeno povečanje škodljivih industrijskih emisij?

Popolni nesmisel, kot je slovensko optiranje za predsedniškega kandidata v ZDA, je dobil prostor na naslovnici, krucialna zadeva Slovenije pa ni resna medijska tema. Seveda ne le pri »Delu«, pri čemer je indikativna primerjava števila komentarjev in zapisov v slovenskih medijih ob Janševem tvitu na račun novinark nacionalke z enko ostrimi članki ob spornem okoljskem zakonu. Razmerje je več kot 20 proti 0. Enkratna izbira besed politika je prvi problem dneva, medtem ko je sistematična degradacija okolja nekaj, kar se medijev in ljudstva ne tiče.

Piker zapis Janeza Janše v oblik oglasa dveh prostitutk je nedvomno žaljiv. Donald Trump je veliko bolj spreten. Kaj je odgovoril, ko ga je sredi volilne kampanje direktno napadel papež Frančišek zaradi protiemigrantskih besed in mu praktično miniral kampanjo? Nobene žaljivke ne sarkazma, pač pa je dejal, da če bodo teroristi izbrali za cilj atentatov Vatikan, si bo papež samo želel, da bi bil takrat predsednik ZDA - Donald Trump.

Je pa ob razvpitem tvitu udaril že pozabljeni partijski refleks. Naenkrat je zavladalo stanje duha, da se je malone obvezno javno izreči in žaljivko obsoditi. Tako kot še v osemdesetih, ko so se ob člankih »Mladine« sestajale borčevske, partijske in druge zveze, da bi ostro obsodile protidržavno časopisno pisanje.

In tako so nastali legendarni »Odmevi«, v katere je voditeljica povabila šefa programskega sveta Mitjo Štularja in PR predavatelja Dejana Verčiča. Noam Chomsky je zapisal, da za količkaj argumentiran pogled o resnem vprašanju potrebuješ vsaj tri minute, in od tod izpeljal kritiko množičnih medijev.

Štular je na vprašanje, kaj si misli o tvitu, poskušal opisati celotni kontekst, se pravi zavajajoče poročanje novinarke o ekstremistih iz vrst SDS in potem reakcijo šefa SDS. Po 23 sekundah je bil ustavljen s podvprašanjem: »najprej tvit«? Po nadaljnjih 17 sekundah je doživel ukor: »oprostite, niste odgovorili«, čez 10 sekund udari že tretji break: »najprej oceno tvita«, četrtič je bil ustavljen po novih 16 sekundah, petič po naslednjih 17 sekundah, se potem izmotal iz šestega novinarkinega breaka in naposled zaključil tehtanje še s tem, da je tvit označil za neprimeren.

Njegov odgovor, ki je bil dolg minuto in pol je bil vmes šestkrat ustavljen!?? Razumeti je kajpak voditeljičino kolegialnost do Eugenije Carl, toda kaj je bil Štularjev greh v tem nastopu? Na vprašanje, kaj si misli o tvitu, bi moral podati samo oceno – neprimeren. Kritika predhodnih vprašljivih praks novinarke bi morala ostati zunaj debate.

Seveda lahko nacionalka napravi oddajo tudi samo o besedovanju politikov, toda »Odmevi« imajo status dialoga, v katerem nastopajoči ne poda le enostavčne ocene, ampak predvsem predstavi razloge, kako vidi obravnavani fenomen. Tu pa je vprašanje minimalne svobode, ki govorcu dopusti, da izreče svojo misel v celoti. Četudi ta ne teče tako, kot si je spraševalka zamislila.

Uroš Macerl in skupina nasprotnikov zloglasne okoljske novele ni bila niti enkrat povabljena ne v »Odmeve« ne v kako drugo oddajo teve hiš na soočenje argumentov z vladno stranjo o zloglasni okoljski noveli.