Izgubljena realnost

Bernard Nežmah

25. 3. 2016  |  Mladina 12  |  Pamflet

Po svečani proslavi v Ljubljani in po sprejemu pri državnem vrhu se je skakalni prvak Peter Prevc vrnil v Dolenjo vas, kjer so mu sokrajani pripravili topel sprejem. Toda tudi tokrat so se na njegovo popularnost prilepili politiki: na pot v domači kraj ga je osebno pospremil kar predsednik države Borut Pahor. Jasno, pokazal je rešpekt do velikega zvezdnika. A to je storil že dan poprej, ko ga je sprejel v predsedniški palači. Človek bi si zaželel malo miru, nekaj blagodejne depolitizacije v osebnih rečeh brez predsednikov in premierov.

A tam, kjer bi morala delovati politika, tam je na delu retorika. Predsednik vlade Miro Cerar, ml. je po bruseljskih atentatih državotvorno pomiril prebivalstvo z besedami, da je varnost v državi na najvišji ravni. Lepo, toda – ali policisti ne stavkajo že četrti mesec? Vlado obtožujejo, da ni poskrbela za njihovo opremo in da ni izpolnila obljub prejšnjih vlad o povečanju njihovih plač. V tem trenutku bi od prvega moža vlade pričakovali, da nemudoma doseže dogovor s policisti, ne pa, da trosi besedne floskule. Kako se počutijo policisti, ko skuša oblast iz meseca v mesec dotolči njihovo stavkovno gibanje? Nejevoljno in razočarano. In ti frustrirani in slabo opremljeni varuhi reda naj bi na premierov poziv povečali svojo čuječnost in začeli s še bolj intenzivnimi varnostnimi ukrepi?

To je čista politika shizofrenije. Natančneje, dominacije političnih rekel nad dejanji. Pred dnevi je evroposlanec Milan Zver opozoril Svet Evrope, da so v Sloveniji 70 let po množičnih pobojih, še vedno morišča v zasutih rudnikih in jamah. Neizpodbitno! A zdaj se je oglasil predsednik vlade s svojim pismom, v katerem pobija poslančeve besede, saj pravi, da to ni problem, da je vendar njegova vlada sprejela zakon o grobiščih. Vendar stvar je natanko ista kot deset ali šestdeset let nazaj. Imamo zakon brez izvedbe ter množico trupel v Barbarinem rovu. In zdaj nastopi še Cerarjev cinizem – ne izkop ali identifikacija pobitih, on poantira, da to ni slovenski problem, ker da jih je s sveta pospravila jugoslovanska armada. Se mož sploh zaveda, da pripoveduje, da je bila Slovenija 1945 okupirana od tuje vojske, ki je kot razpuščena soldateska morila na Slovenskem, ne da bi tedanji predsednik Boris Kidrič et consortes poskušali zavarovati množice pred brezpravjem?

Danes so sicer v ospredju drugi begunci. In časnik »Delo« je pred dnevi objavil anketo, po kateri se krepka večina strinja s sprejemom množice emigrantov. A sočasno predstavi še drugo anketo, pa kateri se večina strinja z uvedbo bodeče in neprehodne meje med Makedonijo in Grčijo, ki je ustavila begunski tok. Isti anketiranci so hkrati za sprejem beguncem in hkrati za makedonski zid, ki onemogoča prihod beguncev. Popolna shizofrenija!

V zadnjih mesecih je na delu pobuda o vpisu pravice do vode v ustavo z idejo, da se onemogoči multinacionalkam, da bi razpolagale s temeljnim nacionalnim bogastvom, kot je pitna voda. Zelo razumno. Pivovarna Laško, Pivovarna Union, Radenska, zdaj je na poti v tuje roke tudi Costela. Če je voda biznis, je kajpak jasno, da bo interes megapodjetij načrpati čim več vode. Projekcija lahko spominja na naftne vrtine, kjer v norem ritmu nekoč izčrpajo še poslednje vodne rezerve. In nič ne zadržuje multinacionalk, da bi ne skovale enormnih zaslužkov.

Toda zahteva po državnem patronatu nad vodo je kratke sape. Tako kot tuja podjetja, lahko tudi državna počno isto. Zato je rešitev iskati drugod – v limitiranju črpanja vodnih virov. Skratka, absolutno plenilsko logiko nad naravo velja omejiti z omejevalnimi zakoni!

Vzemimo odnos do nacionalnih gozdov. Zdaj je vlada ustanovila državno podjetje, ki se bo ukvarjalo s sečnjo. Je to garant samoomejevanja? Nikakor, saj v isti sapi napoveduje velike zaslužke od prodaje lesa. Slovenija je bila znana po tem, da je 60 odstotkov dežele posejan z gozdovi. Toda, če te gozdove izsekaš za polovico ali celo do 90 odstotkov, bo statistika enako čista. Še vedno bomo imeli 60 odstotkov gozdov, le da bo v njih do deset krat manj dreves. Napad na gozdno bogastvo je podprt tudi z leksiko. Zdaj namesto terminov golosek in intenzivna sečnja poslušamo evfemistične besede o čiščenju in pomlajevanju gozdov. Ko so v Braziliji udarili po amazonskih gozdovih, nad katerim zdaj zahodni svet pretaka solze, so tudi čistili in pomlajevali šume.

Javni pozivi k vpisu vode v ustavo pa imajo podoben značaj kot Cerarjeve besede o zakonu o grobiščih. Na eni strani je fascinacija nad zalogami pitne vode, toda molk ob realnosti. Ob nedavnem dnevu voda se je namreč izkazalo, da so reke čedalje bolj onesnažene z industrijskimi odplakami. Čuječnost bi zahtevala tu ostre proteste proti vladi, ki je ignorantna do okoljskega onesnaževanja. Kontaminirana voda rek bo slej ko prej končala v podzemnih vodah. In takrat bo povsem irelevantno ali bo bodoča nepitna voda varovana z ustavo ali ne.

Državljanske pobude in protesti v večini ostajajo na ravni parol in ideoloških pozicij. Časnik »«Dnevnik« je nedavno objavil natančni članek, v katerem je predstavil, da so se stroški komunalnih storitev v dveh letih skoraj podvojili. Preprosto, občinska podjetja so državljanom kot monopolisti vsilila dvojno ceno. V času, ko spremembe plač merimo v stotinkah, županska oblast povečuje svoj davek v stokrat večji meri!!!!!!!!!!!!!!!!!

Kje so tu protesti pred mestnimi hišami in protesti, da se višina položnic vrne na raven pred dvema letoma?