Uničevanje okolij

Bernard Nežmah

8. 4. 2016  |  Mladina 14  |  Pamflet

Panamska afera ali razkritje seznama podjetnikov, ki imajo tam papirnate sedeže podjetij, da bi se izognili plačevanju davkov v matičnih državah oziroma da bi neopazno izpeljali poslovne rabote, je nesporni medijski bum. Seveda pa velja pri tem ohraniti nekaj distance, ki jo je v najboljši meri demonstriral voditelj »Odmevov« Slavko Bobovnik, ki je ministru Goranu Klemenčiču zastavil retorično vprašanje: slovenske delavce, ki delajo v Avstriji, kjer plačajo manj davkov, nato dodatno obdavči slovenska država, medtem ko podjetniki s skokom v davčno oazo obdržijo milijonske zaslužke, ne da bi od njih plačali davek državi.

Minister se je odzval jasno in nazorno – slovensko državo sodišča po ameriških državah in tudi po Evropi v zahtevah za bančna razkritja komitentov ne jemljejo posebej resno.

Ne gre prelivati solz, takšna so pač dejstva, vendar pa gre zato še posebej premisliti slovenski položaj v svetu. Poslanska večina, ki je nedavno sprejela zloglasno okoljsko novelo, o posledicah ni niti razmišljala. Nova uredba, ki industrijskim podjetjem dovoljuje prekoračenje normativov pri izpustih, je kot Pandorina skrinjica. Če bi jih spoštovanje slovenskega okolja stalo preveč in bi izgubili nesorazmeren delež dobička … Kaj to praktično pomeni? Dobrohotni vladni uradnik bo porekel, da v tem ni nevarnosti, saj bo državni aparat še naprej bdel nad onesnaževanjem prirode in bo tako denimo ocenil, da v danem primeru multinacionalka ne bo smela delovati v obsegu, ki je za okolje škodljivo. Prav, toda lastniki industrije se nato pritožijo, recimo da na slovenskih sodiščih celo izgubijo pravde, potem pa zadevo dobi v rokah mednarodna pravna instanca. In ta seveda lahko mirno odloči, da je multinacionalki kršena pravica, ki ji jo podeljuje slovenski zakon, se pravi pravica do onesnaževanja prek zakonskih normativov. Skratka, okoljska novela pomeni odpoved državnosti in državne ingerence nad varstvom slovenskega okolja!!!

Policijski sindikat, ki dolge mesece bije Sizifovo vojno z vladnim predsednikom Mirom Cerarjem, si je v obupu domislil nove poteze in zbral podpise za vložitev referenduma na nekaj ravnokar sprejetih zakonov. Orožje, ki se je kot uporabno izkazalo že v primeru emigrantskih delavcev v Avstriji, saj je vlada naenkrat sogovornike spet vzela z večjo mero resnosti. Pa vendar je poteza policistov, ki so vložili referendumski zahtevek na okoljsko novelo, izjemno državotvorno dejanje. Omogoča namreč, da so o prihodnosti okolja izjasnijo tudi državljani. Zato je pričakovati, da ekološke skupine in aktivisti z vsemi silami podprejo policiste, da vztrajajo in v morebitnem trgovanju z vlado ne umaknejo referendumske pobude. To ni stvar ministrice Irene Majcen, poslancev SMS, temveč stvar, ki zadeva zdajšnje in bodoče rodove. Zadeva tudi ni politikantska, ob njeni pobudi bo moč preveriti tudi okoljsko čuječnost, namreč vprašanje: ali bo 40 tisoč ljudi prispevalo podpis pod referendumsko zahtevo.

Ali ni čas, da bi v deželi doživeli tudi okoljski referendum? In to kot normalno demokratično gesto, kjer bi se namesto vladne koalicije o svoji usodi odločili kar državljani.

Samovolja oblastnikov, ki ignorirajo ljudstvo, je sicer aktualni trend. V Ljubljani je tako župan Zoran Janković odločil, da bodo porušili staro tovarno Rog, namesto nje pa postavili nov megamegamega center lepote. Prihod bagarjev njegova propaganda služba opisuje kot edinstveno priložnost za predrugačenje pogleda in oživitev vzhodnega dela mesta. Jankovićevi imajo sicer težave z geografijo, Ljubljana je obširno mesto, v katerem stoji Rogovo poslopje globoko v samem centru, ne pa na vzhodu, kjer v predelu Bežigrada najdemo denimo Stožice.

Seveda pa je zemljepisni kiks banalen. Cona v Rogu je primer zanimivega dialoga, saj v njem delujejo vsemogoče umetniške in aktivistične skupine, ki so v podrtijo vdahnile živopisno dejavnost s samoorganizacijo in iznajdljivostjo. So torej zgled, kako meščani gradijo svoje socialno mesto, so kraj artikulacije domišljije, ustvarjanja, predavanj in druženja. In zdaj bo na to skupnost župan poslal bagerje, da bo naredil še lepšo!???? Mentalni svet jankovićev, ki ga poznamo iz hrvaške vojne, kjer so srbsko-črnogorski agresorji opravičevali bombardiranje starega Dubrovnika, češ da bodo zgradili še lepše in še bolj staro mesto.

Takrat slovenski pogled ni bil v dilemi, ali je to urbanicid ali novi urbanizem. Rušenje poslopij Roga pomeni akt nasilja nad skupnostmi, ki tam delujejo. Tudi ni prvi tovrstni poskus. Pred četrt stoletja so v istem mestu kanili poslati bagerje nad »Mesto Metelkovo«, a so se jim metelkovci fizično uprli in ubranili pluralno mavrico mestnega življenja. Pred desetletjem so Jankovićevi buldožerji pustošili nad vrtičkarji, ki predstavljajo alternativno skupino urbanega vrtnarjenja. A ti so se le resignirano vdali nad usodo.

V prihodnjem mesecu je pričakovati, da bodo rogovci branili svoj tempelj kulture pred modernimi vandali, ki v imenu velikih investicij in napredka rušijo najbolj žive in vitalne segmente mesta.