Bakanalije v senci Paname

Bernard Nežmah

15. 4. 2016  |  Mladina 15  |  Pamflet

Panamska razkritja diktirajo vsebino medijskih vesti. V soboto se je skoraj čez pol naslovnice časnika »Dela« bohotila fotografija Uroša Slokarja. Košarkarja so dokumenti razkrinkali, da je svoje zaslužke inštaliral v davčni oazi. Prav, delo za davčno inšpekcijo. Mož je na podlagi anonimnega vira pribit na križ prvega negativca. Lahko bi rekli: skrbno novinarsko delo, ki pač razkrinkava rabote.

Toda pred novim letom je NPU opravil preiskavo pri javnem funkcionarju, ki ga obtožujejo, da je od milijonskih poslov mestne občine pobiral po 10 odstotkov podkupnine od izvajalcev. Tudi tu so zadaj evidence: prisluhi telefonskih pogovorov, predajanje denarja županovemu sinu in izpoved plačnika. Je ta primer isti časnik objavil na enak način kot zadevo Slokar? Smo mar bralci zrli v »Delovo« naslovnico, ki je čez pol strani objavila foto nasmejanega Zorana Jankovića s pripisom, da se ujel v koruptivno dejanje korupcije najvišje vrste? Nak, takrat je članek le konstatiral tehnično stanje, ne da bi vest o podkupovanju uvrstil med rabote, ki so istega reda kot panamska odkritja. Dokler ne bo dokončne sodne izreklo poslednje sodišče, je ljubljanski župan za časnikarje le stranka v postopku. Povsem drugače kot panamske zgodbe, ki so definitivno zlo, še preden jih procesuirajo državni organi.

Dvojni standardi postajajo prvi medijski demokratični primanjkljaj. Ob razvpitem zborovanju Zbora za republiko in postpomladnih strank je dnevnik nacionalke določil, kaj je bil glavni dogodek – žvižgi predsednici NSI Ljudmili Novak. Posnetek ni prinesel niti stavka iz prvih dveh govorov Aleša Hojsa in akademika Janka Kosa, več pozornosti je namenil en passant pobranim izjavam iz množice. Še več, dogodek so medijsko nadgradili s posebnim gostom v studiu – Ljudmilo Novak, tema pogovora pa ni bil smisel in vsebina protesta, ampak reakcije publike na njene besede. Skratka, vsebina ni bil dogodek, ampak mini eksces, ki spada v običajni repertoar takih prireditev. Ko je imel slavni Demosten govore na atenski agori, je bilo povsem vsakdanje, da je bil kdaj deležen žvižgov. Ob eni priložnosti je to vešče izkoristil, češ, slišite mojo slovnično napako, ne poslušate pa vsebine, ki vam jo pripovedujem.

Podobno je bilo tudi z medijskimi poantami kongresa IDS, na katerem naj bi se ta stranka združila v Združeno levico. Zakaj eksces, če do zlitja ni prišlo? Če je bilo pred dvema letoma normalno, da ZL nastopi na volitvah kot koalicija, in če sedaj IDS ni za združitev, zakaj je ta samostojnost naenkrat krucialni problem. Združitev lahko podprejo ali pa ne, oboje je povsem demokratični akt.

Kako mediji izgubljajo občutek za konsistentnost, je posebej udarilo v zadnji »Tarči« nacionalke. Tema je bila več kot bizarna: ali lahko desnica zmaga na volitvah, s podvprašanjem, če to onemogoča lik Janeza Janše. V nekem trenutku se je gost Aleš Hojs odzval na v kamero izrečene besede expolitika Gregorja Viranta, voditeljica pa ga je jadrno ukorila, da o nekom, ki ga ni v studiu in se ne more braniti, ne more razpravljati. Dejansko, imela je prav. Toda istočasno so gostje celotno oddajo problematizirali Janšo, ki ga ni bilo v oddaji. Ne da bi pri tem zazvenel enak zvonec – nekoga, ki ga ni, ne morete prosto kritizirati, saj se ne more braniti!??

Ta nedoslednost uma se nonšalantno udejanja enkrat mesečno v Barometru politikov, ki ga objavlja »Delo«. Zdaj že mesece beleži priljubljenost strank, ki sporoča, da je daleč najbolj popularna SDS, hkrati pa prinaša katastrofalno sliko njenega predsednika. V zadnjem merjenju JJ ni prišel niti med dvajseterico. Stvar je absurdna, saj implicira, da ista množica anketirancev, ki zmagovito glasuje za SDS, za njenega voditelja ne da glasu.

Ker o manipulaciji ankete ni evidentnih dokazov, si lahko pomagamo s primerjavo. Vzemimo Barometer iz junija 2014, slab mesec pred parlamentarnimi volitvami. Na čelu je kraljeval predsednik Borut Pahor, drugi je bil šef SD Dejan Židan, četrti prvak Desus Karl Erjavec, peta premierka Alenka Bratušek, osma šefinja NSi Novakova. In koliko podpore je takrat nameril predsedniku SDS? – Sploh ga ni bilo na lestvici velike dvajseterice!

Kaj so potem julija 2014 pokazale volitve? Janša je na njih prejel skoraj 36 odstotkov glasov v volilni enoti, Židan slabih 17, podobno Erjavec, Novakova je pristal pri 10, Bratuškova pa pri 7 odstotkih. Politik, o katerem Barometer ni zaznal priljubljenosti, je vodeče z lestvici nadkrilil od dva do petkratno!

Toda časopis še naprej brez zadrege objavlja mesečno lestvico priljubljenosti kot čisto in relevantno dejstvo!

Trdo dejstvo pa je razkritje »Delove« novinarke Maše Jesenšek, ki je pokazala na finančni del slavnostne prireditve v Stožicah, na kateri je županov krog za zeleno slavje pokuril 300 tisočakov. Še več, glavnino je plačal Festival Ljubljana!??

Iz občinske blagajne so samo za bakanalijo odšteli tretjino vsote, ki so jo v minulem letu namenili za ureditev kolesarskih stez! Le pogostitev je znesla več, kot dobijo številna društva podpore od mestne občine!!!

Toda ta samovoljna uporaba mestnega budžeta za slavja nomenklature ni topika, ki bi jo mediji sistematično preiskovali, kaj šele, da bi jo vzelo pod drobnogled računsko sodišče.