Mediji, politiki in vera

Bernard Nežmah

20. 5. 2016  |  Mladina 20  |  Pamflet

Prejšnji teden so na isti dan trije veliki dnevniki »Delo«, »Večer« in »Dnevnik« objavili identično naslovno stran. Od prve do zadnje črke. Vsebina je bila apologija podjetja »Mercator« in hvalnica njegove ponudbe eko, bio in vseh naj poljskih pridelkov. V stilu klasične naslovnice je bilo bralcem servirano vsebinsko sporočilo. Seveda, časniki so na koncu pripisali drobni podpis, da gre za propagandni material, in so formalno gledano zadostili kriterijem, ločitve novinarskega od reklamnega teksta. Z ostro reakcijo so resda reagirali v Društvu novinarjev Slovenije, opazni protesti so prišli iz vrst »Večerovih« časnikarjev, a s tem so se izčrpali odzivi medijev in kritikov, tema še zdaleč ni dosegla obsega, ki ga doživi najbolj banalni politični, verbalni ali gospodarski spopad.

Šokanten je molk. Najbolj jasno se je pokazalo, da v časnikih ne najdemo le informacij in artikulacije mnenj, vrednostnih sodb, temveč najbolj perfidno propagando. Da bi zaslužili s promocijo »Mercatorja«, so se osrednji dnevniki odpovedali naslovnici, ki je bit žurnalizma. Novinarstvo se je umaknilo na notranje strani v imenu finančnega interesa medijskih lastnikov.

A dejstvo, da trije osrednji mediji posnamejo svet na identične način, niti ni novum. Leta 1981 je po množičnih demonstracijah na Kosovu velika trojica »Delo-Večer-Dnevnik« o dogodku poročala enako: ponatisnila je govor Fadila Hoxhe, člana državnega predsedstva. Takrat javnih glasil ni zanimalo, kaj se je dogodilo, koliko mrtvih je obležalo, koliko tankov je pripeljala JLA, kako je bil videti spopad vojske in policije z ljudstvom, edini odziv je bil pogled partijskega vrha. Časniki so delovali kot prenašalci želja politične oblasti.

Primerjava je seveda le strukturna, toda evocira nevarno tendenco novinarstva, ki je v službi nekoč partije, sedaj kapitala.

A medtem ko je bil sedanji propagandni eksces dnevnikov v hipu pozabljen, je objekt vztrajne kritike nacionalna televizija. Ta med velikimi dnevnimi mediji poskuša še najbolj slediti načelom objektivnega poročanja. Po svoji strukturi se razlikuje od zasebnih medijev, saj se financira iz javnih sredstev in bi po logiki stvari morala upoštevati interese čim večjega števila različnih skupin državljanov. In zato je glasna nejevolja civilne družbe njen dragocen korektiv.

A medtem ko jo vrh nacionalke kritike bolj ali manj le zavrača, je v svoji vsebini napravil veliki rez. Ukinil je oddajo »Male sive celice« z legendarnim voditeljem in igralcem Pavletom Ravnohribom. Bila je izjemno popularna, nabrala je za koš viktorjev, bila je pojem med osnovnošolci.

Zakaj jo ukinjajo? Očitek pravi, da zato, ker je Ravnohrib v referendumski kampanji s svojim glasom sodeloval pri nasprotnikih razvpite zakonske novele o istospolnih partnerstvih. Televizijci to zanikajo in pravijo: „Format, ki je bil na sporedu neprekinjeno in nespremenjen 22 let, spreminjamo zato, da bomo sledili medijskemu napredku, sodobnim svetovnim trendom ustvarjanja televizijskih oddaj za otroke in mlade ter principom sodobnega učenja (senzorno in funkcionalno učenje.«

O oddaji so sklenili, da je zastarela. Seveda velja kdaj kaj zamenjati, toda po tej logiki bi lahko zamenjali tudi voditelje osrednjih teve intervjujev, pa ekipo »Studia City« etc. Ko priljubljeno oddajo nacionalka zamenjajo z argumentom, da je zastarela, je to nevaren pohod uredniške samovolje. Ta se postavi nad gledalce, nad ustvarjalce, nad tradicijo in v enem samem segmentu izvede revolucijo.

Žrtev revolucije v smislu uličnih protestov je bil mariborski župan Franc Kangler, ki je bil dejansko lik avtoritativnega politika. Toda v nekaj letih mož spet pridobiva priljubljenost, tako da je zdaj ustanovil stranko – Novo SLS. A bolj kot vprašanje, kaj to pomeni za prihodnost stare SLS, si velja ustaviti pred dilemo, od kod izvira njegov potencialni come-back?

Realnost Slovenije je sistematična centralizacija in vladna skrb za Ljubljano ter v nebo vpijoče ignoriranje Maribora in nerazvitih zahodnih pokrajin. Če bo Kangler utelešal zdaj še latentne zahteve Štajercev, bo njegova stranka dobila smisel, saj bo vključila v politiko velik del doslej izrinjenih in volilnih abstinentov.

Eden njegovih političnih tekmecev je ZL, ki jo vodi medijsko popularni Luka Mesec. Tudi tej stranki je uspelo sestaviti program, v katerem se je prepoznala desetina volivcev. Za razliko od Kanglerja so mu osrednji mediji naklonjeni in mu namenjajo veliko prostora. V zadnjem velikem intervjuju »Delu« je tako izjavil, da je »Levica edina sila v Evropi, ki lahko Unijo reši pred samo seboj.« To pa spominja na mesijanstvo. Edina stranka, ki lahko reši Evropo!?? To pomeni, da vse stranke razen njegove in njegovih evropskih zaveznic vodijo Evropo v propad! V času spoštovanja razlik, drugačnosti in multikulturnosti, iskanja konsenzov, se pojavi politik, ki pravi, da so edini, ki … - Mesija!????

Z mesijo imajo opraviti religije. V Ljubljani muslimanski verniki doslej niso imeli svojega božjega hrama. Zdaj gradijo svoj orjaški kulturni in verski center. OK, toda pred dnevi smo doživeli nenavadni prizor: na gradbišče je mufti Nedžad Grabus povabil novinarje in ljubljanskega in zagrebškega župana. Graditelj verskega centra zdaj eksponira Milana Bandića, ki je bil zaradi denarnih malverzacij pri županjevanju nekaj mesecev zaprt, in ljubljanskega župana Zorana Jankovića, ki ga policija preiskuje zaradi suma, da od gradbincev pobira po 10 odstotkov.

Kaj počneta zagrebški in ljubljanski župan sredi gradnje religioznega svetišča, ki poteka po uradnem protokolu, in ga financirajo voditelji Katarja? Je mufti še pred odprtjem džamije pozabil na vero?