Svetnik in zločinec

Heni Erceg

5. 8. 2016  |  Mladina 31  |  Hrvaška

Hrvaško vrhovno sodišče je razveljavilo razsodbo v primeru vojnega zločinca Branimirja Glavaša in vrnilo postopek na začetek. To pomeni vnovično mrcvarjenje prič, če bo sploh še kje kakšna, in novo farso, medtem pa Glavaš ostaja spoštovan parlamentarni poslanec. Gre za eno izmed političnih odločitev tukajšnjega pravosodja, s katero se človeku, ki je ukazal strašne vojne zločine nad srbskimi civilisti, zaporna kazen v nedogled odlaga in bo nemara celo odpravljena.

Prav Glavaš je boleča točka hrvaškega sodstva, pa tudi političnih strank. O njegovi nedolžnosti soglašajo ne samo na ravni desnice, ampak tudi znotraj tako imenovane levice, če je sploh primerno, da Socialdemokratsko stranko Zorana Milanovića imenujemo levica. Milanović je v svoj klientelistični trop pred zadnjimi volitvami vključil še Hrvaško kmečko stranko, skupino klerikalnih desničarjev, za katero je neizpodbitno »dejstvo, da je Glavaš junak domovinske vojne«. Krešo Beljak meni, da je govoriti »o vojnih zločinih v mestu, na katero dan za dnem pada več tisoč granat, precej sporno«, in sklene, da »v vojni na splošno veljajo drugačna pravila kot sicer«. Siljenje srbskih civilistov k pitju solne kisline, mučenje do smrti, streli v zatilje in metanje trupel v Dravo, vse to je potekalo na ukaz Branimirja Glavaša. Za Milanovićevega političnega partnerja pa so to samo »dejanja v afektu, ki so bila posledica neposredne vojne nevarnosti«. Zaradi tega v državi, v kateri se vsi politični akterji v glavnem strinjajo, da je razvpiti vojni zločinec v resnici junak in zaželen koalicijski partner, zares ni pomembno, ali bo čez mesec oblast prevzela desnica ali tako imenovana levica. Obe enako instrumentalizirata pravosodje, ki se bo te dni še enkrat izkazalo kot prava ideološko-partijska gorjača in bo po hitrem postopku razveljavilo tudi razsodbo, izrečeno zagrebškemu nadškofu Alojziju Stepincu, ki ga je komunistično sodišče leta 1946 obsodilo zaradi vojnih zločinov. Sodnik Ivan Turudić, ki je blizu nacionalistični HDZ, stranki, na katere pobudo se je začela revizija procesa, na njej pa gradi tudi predvolilno kampanjo, je zelo na kratko in brez razprave ugotovil, da je bil komunistični proces proti Stepincu politično spodbujen, zato, razumljivo, odpade tudi hudodelstvo, ki naj bi ga bil zagrešil.

A kdo je bil v resnici Alojzij Stepinac? Zagrebški nadškof, ki je fašizmu navkljub pogumno nasprotoval uničenju celotnih etničnih skupnosti na ozemlju Neodvisne države Hrvaške? Ali tihi sodelavec ustaškega režima? Hrvaška cerkev ga je že zdavnaj razglasila za blaženega, o zahtevi po kanonizaciji pa pravkar razpravlja mešana pravoslavno-katoliška komisija v Vatikanu. Torej svetnik ali kolaborant? Junak ali vojni zločinec? Mar tudi za Stepinca velja prej navedena razlaga, da so v vojnih okoliščinah dopuščeni »afekti«, zaradi katerih so v ustaški državi od leta 1941 do 1945 množično pobijali Srbe, Jude, Rome, komuniste, njegova visokost pa je predsedniku te fašistične države Anteju Paveliću leta 1945 prišla voščit srečno novo leto? Mar je istega leta na obletnico ustanovitve NDH nadškof v »afektu« ukazal, da morajo v vseh cerkvah darovati zahvalno mašo za NDH, v sklopu praznovanja pa ves teden cinično razglasil za »pomladni teden boja proti psovkam«. Vse to v državi, v kateri so se godili najstrašnejši mogoči zločini, taborišče Jasenovac pa je do takrat že pogoltnilo več kot 80 tisoč etnično in politično neustreznih.

Stepinac je bil vsekakor seznanjen z razsežnostmi ustaških zločinov, vedel je vse o množičnih pobojih civilistov, toda svoje nestrinjanje z režimom je pogumno strnil zgolj v en sam pisni ugovor poglavniku, in to zaradi načina, kako so »nearijce« vozili v taborišča. Ni ga torej motil obstoj taborišč, niti zločini niti rasistični zakoni, ampak samo neroden način deportacije, ve rjetno pomanjkanje zraka v živinskih vagonih, pomanjkanje vode, ki so ga trpeli otroci … Ni ga motilo niti visoko odlikovanje za zasluge, ki mu ga je podelil poglavnik, in to ne leta 1941, ampak 1944! Mar torej lahko revizionistična, politično spodbujena razsodba zmanjša zločine ustaške vojske, katere vikar je bil Stepinac? Ali lahko predstavo o njem gradimo na tako imenovanih novih dejstvih – na katerih temelji tudi zakon iz leta 2009, s katerim je bil Stepinčev proces enkrat že revidiran –, zadevajo pa njegovo skromno, občasno zavzemanje za nekatere »nearijce«? Toda mar ni celo Göring posredoval za nekaj Judov in ali ni tudi Hitler dovolil, da nekateri judovski glasbeniki še nekaj časa igrajo v berlinski filharmoniji? A drugače kot v Nemčiji na Hrvaškem celo Stepinčevo pokristjanjevanje Srbov velja za dejanje človečnosti, tako kot je Vatikan štel za humano to, da je toliko nacističnim in ustaškim zločincem omogočil beg iz Evrope. Ne zdi se mogoče, da prvi človek hrvaške cerkve ne bi vedel za to ali ne bi tudi sam sodeloval pri tem. Hrvaška se torej duši v smradu institucionalnega revizionizma, zato Glavaš ni vojni zločinec, ampak junak, in zato Stepinac ni ustaški sodelavec, ampak svetnik. Čas za razveljavitev razsodbe v Stepinčevem primeru je odlično izbran. Ravno pred volitvami in na veliko veselje katoliške cerkve. Ta se že, in to ne po naključju, leta in leta imenuje »Stepinčeva cerkev«. Pravilno! Ker se niti uradna Hrvaška niti večji del zastrupljenega ljudstva tako ali tako ne želita odpovedati idealu prve, nacistične hrvaške države.