Etnični Tesla

Heni Erceg

22. 7. 2016  |  Mladina 29  |  Hrvaška

Vsi vemo, da Hrvaška živi v glavnem od turizma, saj je tovarniške dimnike in ladjedelniške doke že davno opustila. Toda turizem je stihijski, nenačrten, na obali ustvarja nevzdržno gnečo, mesta, kot sta Split in Dubrovnik, pa spreminja v velikansko restavracijo s hitro pripravljeno hrano in ogromno apartmajsko naselje. Zato tukajšnji politiki, celo nekdanji, raje dopustujejo v tišini državnih rezidenc; tako je tudi polletni, zdaj že odstavljeni premier Orešković družino nastanil v državni vili v Opatiji, država pa je v času njegovih počitnic samo za catering odštela približno 15 tisoč evrov. Vila na Hvaru je priljubljeno počitniško domovanje bivšega in nemara tudi bodočega premiera Milanovića … Vsekakor so zneski, ki jih država požene za vse te grebatorje iz politične kaste, nedostojni.

Toda to je samo zastranitev, ki vodi do retoričnega vprašanja, zakaj je tukajšnji turizem omejen na nevarno uničevanje mest, saj ta – recimo Split – dobesedno pokajo po šivih, ne da bi zmogla kakršnokoli kulturno ponudbo, razen če vanjo ne uvrstimo razvpite Ultre, festivala elektronske glasbe, od katerega imajo korist v glavnem zasebni ponudniki sob in gostinci, mesto samo pa bore malo. In zakaj se recimo dopušča uničevanje naravne znamenitosti, kakršna so Plitviška jezera, skažena z brezobzirno apartmajizacijo? Zaradi nje je te dni zagrozil celo Unesco, pod katerega zaščito so jezera.

Pri tem pa ne manjka privlačnih mest v notranjosti države, ki bi se jih splačalo obiskati, saj so zanimiva vsaj toliko kot svetišče v Međugorju. Recimo mestece Srb v Liki, kjer so pod spomenikom partizanski vstaji več dni šotorili pripadniki fašistične stranke in pretili, da bodo preprečili praznovanje obletnice vstaje proti fašizmu. Seveda so imeli za vsak primer v šotoru plinske bombe; po njihovih besedah naj bi bila dovolj ena sama vžigalica, če bi se 27. julija pred spomenikom zbrali antifašisti, Srbi in drugi nebodijihtreba.

V tem mestecu bi se gostje iz tujine iz prve roke poučili o večnem sovraštvu do Srbov v državi, ki bi, paradoksalno, ugled lahko gradila prav na počastitvi spomina na svojega državljana srbske narodnosti – genija Nikolo Teslo. Vendar ga ne. Še več, vsaka oblast se kot kuge otepa priznanja izjemnega pomena tega, da se je ta vizionar rodil v hrvaški vasici Smiljan in tu pridobil tudi prvo znanje, iz katerega je pozneje nastala njegova zapuščina vsemu svetu.

Drugače od Hrvaške je Poljska iz Chopina znala napraviti blagovno znamko, Salzburg živi od Mozarta, Shakespearovo rojstno mesto v Angliji vsako leto obišče pet milijonov turistov … Samo za Hrvaško, ki trpi hudo pomanjkanje razuma, Tesla ne obstaja, niti kot turistična niti kot znanstvena blagovna znamka. Tako je tudi 160. obletnica njegovega rojstva minila neopazno, le nekaj sto zanesenjakov se je zbralo pred s travo preraslo genijevo rojstno hišo v malem Smiljanu. V Španiji, Azerbajdžanu, na Češkem – tam je preživel eno samo leto – v ZDA … se ga spominjajo z velikimi razstavami in prireditvami, v rodni Hrvaški pa so odstranili celo njegove spomenike, najpogosteje z dinamitom ali pa so jih kako drugače spravili izpred oči javnosti.

Genij, ki je zadnja leta postal navdih, sopomenka za inovativnost in se ga svet ves čas spominja, je na Hrvaškem deležen institucionalnega prezira, spomin nanj živi samo zaradi skromnega zanesenjaštva posameznikov. Po njem se je nekoč imenovala nagrada za dosežke v znanosti, a seveda so jo v devetdesetih letih odpravili, saj bi bilo zelo nedomoljubno, če bi Hrvaška imela nagrado, poimenovano po človeku srbskega rodu, pa čeprav govorimo o geniju, ki se je rodil na Hrvaškem, študiral na evropskih univerzah, bil državljan sveta in je govoril, da je enako ponosen na » svoj srbski r od in hrvaško domovino«. O znanstveniku, ki je večino življenja preživel v Ameriki, v Srbiji pa je bil vsega 32 ur. A vendarle dovolj, da je ta država zgrabila, kar je Hrvaška spustila iz rok. Teslo si je prisvojila in iz njega napravila lastno blagovno znamko.

Zato so v središču Beograda pred kratkim postavili spomenik Tesli, zato mestne in cerkvene oblasti vztrajajo pri nameri, da se njegova žara prenese v cerkev svetega Save, čeprav je bil izumitelj svetlobe ateist. Srbiji se je v glavnem posvetilo, kako bi Tesla koristil njenemu turizmu, čeprav se je rodil na Hrvaškem, v državi, ki ga noče, ker je Srb. Zato Srbi v Kanadi pripravljajo Teslov festival, ga razglašajo za »srbskega junaka«, srbska diaspora je obnovila njegov laboratorij v New Yorku, njegov spomenik z napisom »Srb in Američan« pa je odkril srbski predsednik Nikolić. Tako človek, ki je s svojim izumom razsvetlil svet in ki s Srbijo ni imel nič, po smrti doživlja grobe manipulacije srbske elite, prav kakor je še za življenja takrat davno občutil vso bedo hrvaške. Zagrebu je ponudil elektrifikacijo, saj ga je imel za svoje mesto in ga je hotel osvetliti pred katerokoli drugo evropsko prestolnico, a tedanji politični brezbrižneži so ga seveda zavrnili.

Danes se na tem apolitičnem geniju lomi vsa beda tukajšnjih strogo etnicističnih politik; v Srbiji si ga brezobzirno lastijo cerkev in politiki, na Hrvaškem pa se otepajo spomina nanj. Levi in desni. Zato se letališče v Beogradu imenuje po Nikoli Tesli, kar je dobra marketinška in turistična poteza, zagrebško pa so pravkar poimenovali po človeku teme, etničnem čistilcu, vendar Hrvatu. Franju Tuđmanu.