Zakrita realnost v deželi zakritih grobišč

Bernard Nežmah

7. 10. 2016  |  Mladina 40  |  Pamflet

Država se koplje v soncu gospodarske rasti, če poslušamo sprejetje proračuna, ki že napoveduje bogato delitev po posameznih ministrstvih. V deželi vzhajajočega sonca pa se je mudil premier Miro Cerar ml., ki je sam laskavo ocenil svoj obisk. Po njegovih besedah na Japonskem prav politika odpira veliko vrat gospodarstvu.

Kdor je doslej mislil, da se japonski podjetniki prosto odločajo, kam, kje in zakaj bodo investirali, je bil očitno v zmoti. Predsednik vlade je namreč razkril, da Japonska ni tipična tržna ekonomija, temveč politično vodeno gospodarstvo. Dokler ni tam glavarjev drugih držav, se japonski poslovneži ne podajo v njihove dežele.

In mediji to povsem nekritično prenašajo. Ko bi premier rekel, da se jesen začne šele novembra, bi brali povsem resna poročila, ki bi ta nonsens servilno prenesla.

A še preden je predsednik vlade stopil na Japonsko, je japonska multinacionalka Panasonic začela postopek za nakup Gorenja. Še več, že leta 2013 je kupila manjšinski delež velenjskega podjetja. Tudi avtomobile Honda že desetletja prodajajo po slovenskih avtomobilskih salonih, kakor tudi vsemogočo japonsko tehnično robo. Mediji pa nam javljajo o uspehih Mira Cerarja ml., ki da je začel odpirati vrata Slovenije za japonske poslovneže.

Miro Cerar je sicer potoval v Tokyo že leta 1964 in se od tam vrnil zares zmagoslavno – z zlato olimpijsko medaljo za vajo na konju z ročaji in z bronom na drogu. A to je bil Miro Cerar in ne Miro Cerar ml.

Vlada Cerarja mlajšega je sicer povsem neboleče preživela odločitev Računskega sodišča, ki je zavrnilo izrek bilance stanja državnega proračuna za leto 2015. Finančno ministrstvo jim ni predstavilo verodostojnega stanja, pri čemer najbolj izstopa podatek, da od 13 milijard dolgoročnih finančnih naložb niso dobili ustreznih dokazil za poltretjo milijardo!!!??????? Finančni red je torej razpadel. Razlog za takojšnjo izredno sejo in odstop celotne vlade. Kako naj državljani verjamemo vladnim potezam, ko pa je vrhovni skrbnik Računsko sodišče priznalo, da sploh nima osnovnih pogojev, da bi lahko ocenilo stanje financ?

A mediji so vest vzeli kot muho enodnevnico in že naslednji dan pozabili nanjo. Najbolj temeljno vprašanje, kot je popolnoma nejasno gospodarsko in finančno stanje v državi, ima status lokalnega požara. Ljudstvo pa je enako indolentno, kot da se to njega ne tiče. Zlata doba Titovega režima v šestdesetih in sedemdesetih je vsakodnevno poveličevala uspehe, ne da bi prebivalstvo vedelo, da je ta Eldorado posledica preprostega dejstva – najemanja tujih kreditov. No, račun je prišel v osemdesetih, ko se je naenkrat izkazalo, da ima država za 20 milijard dolarjev dolgov in da ni več sposobna odplačevati kreditov. Potem je prišla stabilizacija in pomanjkanje olja, sladkorja, kave, praška, praktično vsega.

Skratka, ko politika ostane brez sistematičnega nadzora, je to za prihodnost usodno.

Pravo brezzakonje je vladalo takoj po nemški kapitulaciji maja 1945, ko so oborožene enote komunistične oblasti streljale ljudi kot zajce. Prenos trupel iz morišča Huda jama je danes posledica tega obdobja. Tokrat mediji natančno poročajo o napovedanem prekopu in o zadnji spominski svečanosti, ki ji je prisostvoval tudi predsednik države Borut Pahor. Eden televizijskih posnetkov ga je pokazal, kako stiska roko tam prisotnim, med katerimi pa je bila starejša gospa, ki se z njim ni hotela rokovati. Prvi mož države je to sprejel in jo potrepljal po ramenih. A televizijski komentar je šel v smeri, kako vsi niso pripravljeni na spravo.

Pri Zevsu, kaj pa vemo o dotični, kaj če je ena teh, katerih starše so zmagoviti partizani pobili, skrili njihova trupla in ji za šestdeset let odvzeli možnost, da jih obiskuje vsaj na grobu? Še več, poročila dnevnih medijev so izpostavljala »dostojni pokop«, »spravo«, »prikrivanje medvojnih grobišč«, »pieteto«, ocenjevala število žrtev, vsa po vrsti pa so zamolčala, kaj se je zgodilo. Nobeno poročilo ni navedlo, da gre za pokop žrtev, ki so jih oborožene sile komunistične vlade hladnokrvno pobile. Nobeno ni ob tem ovrednotilo časa povojnega brezzakonja, ki je sejalo grozo po državi. Nova ideja sprave je – pokopati mrtve iz množičnih morišč in pozabiti, zakaj so umrli. Če so bila njihova trupla dolga leta zakrita, se zdaj sistematično zakriva vzrok njihove smrti.

Še bolj protisloven je prenos posmrtnih ostankov v Maribor in ne na Teharje, kjer svojci želijo, da bi bili pokopani. To je tako, kot če bi posmrtne ostanke taboriščnikov iz Auschwitza po vojni pokopali pred Varšavo. In razlog, zakaj ni pokopa na Teharjah? Vlada pravi, da je tam zemlja kontaminirana zaradi industrijskih odpadkov in da jo morajo poprej sanirati.

Lekcija črnega humorja. V celjski kotlini lahko ljudje živijo na tleh, ki imajo v sebi zdravju nevarne količine težkih kovin. Mrtvi pa ne smejo biti pokopani v zemlji, ki je kontaminirana!??????

Današnja raba besede sprava meri le na ceremonialni pokop, ne pa na ledeno-čisto sliko časa, ki vsebuje tudi vednost, da je vlogo krvnikov odigrala vlada Borisa Kidriča in pravico svojcev, da lahko odločajo vsaj pri kraju pokopa.

Pred dnevi se je obrambna ministrica Andreja Katič branila v skupščini pred očitki zaradi izpostavljanja pojma »rdeče zvezde« na državni proslavi. Pojasnila je, da rdeča zvezda simbolizira partizanski odpor in vrednote slovenskega naroda. Toda, tudi vojaške enote, ki so po vojni pobijale ujetnike in civiliste, so pri tem nosile rdečo zvezdo. Za vse pobite in njihove svojce ta simbolizira grozo terorja. Rdeča zvezda je hkrati simbol partizanskih epopej in množičnih pobojev. In kot taka je povsem neprimerna za skupni simbol vseh državljanov. Horor pa je, da vladna ministrica tega ne opazi.