Za tri litre zdravil

Bernard Nežmah

14. 10. 2016  |  Mladina 41  |  Pamflet

Za vedno je odložil kamero režiser Andrzej Wajda. Film je bil ideološko orožje komunistične partije, ki je ljudem vcepljala ideje o preteklosti. Najmočnejše vtise o dobrih partizanih in zlih četnikih, ustaših in domobrancih smo dobivali skozi gledanje filmov, kot so bili »Neretva«, »Okupacija v 26 slikah«, »Ne oziraj se sinko« in stotine drugih. Na Poljskem pa je cineast Wajda že v petdesetih posnel celovečerec »Generacija«, v katerem junak filma izstopi iz skupine komunističnih upornikov, za njim pa »Pepel in diamant«, v katerem ovekoveči patriotsko, nekomunistično uporniško gibanje Armije Krajowe. S svojimi filmi je pretresal uradno sliko preteklosti in kasneje sedanjosti v »Marmornem človeku«. A njegove ideje se niso izčrpale s padcem berlinskega zidu, posebej pretresljiv je »Katinski gozd«. Poboj deset tisoč poljskih častnikov, ki ga je izvršila sovjetska NKVD leta 1940, so sicer prvi razkrili nemški preiskovalci l. 1943, a ker so bili nacisti, jim takrat niso verjeli. V filmu eden bolj pomenljivih prizorov prikaže desetletja po vojni podobo nagrobnika, na katerem so svojci ob rojstvu očeta pripisali še kraj smrti – Katin. Takoj je privihrala posebna policija in dala odstraniti to »provokativno laž«.

Režiser je s tem obudil pogum sorodnikov ubitega, da izrečejo resnico. Tudi v Sloveniji najdemo paralele z duhovnikom, ki je na skritem kraju morišča prižgal svečo, potem pa ga je na sodišču preganjal tožilec. Toda na Poljskem je tudi v času postkomunizma ostal veliki lik režiser Wajda, ki je razkrival samovoljo partijskega režima, na Slovenskem pa je generalni javni tožilec Zvonko Fišer, ki je pred desetletji preganjal duhovnika s svečko.

Maši v Hudi Jami je v nedeljo sledil še pokop žrtev iz Krimske jame, iz katere so izkopali 27 trupel, med njimi tudi dva otroka, ki so jih pomladi 1942 pobili in zagrebli partizani Šercerjevega bataljona. Pogrebni maši je prisostvoval tudi predsednik Borut Pahor. Živimo leta 2016, v času svobode, diktatura komunistov je že davno preteklost. Kako so naslednji dan poročali dnevni časopisi? Časnik Delo je na naslovnici objavil jadralski praznik na tržaški Barcolani, potem na notranjih straneh prinesel vrsto novic, med njimi tudi obsežno poročilo iz Dobrniča, kjer je potekala partizanska slovesnost ob obletnici kongresa antifašističnih aktivistk. In kje je Krimska jama? V zadnjem stavku o zboru v Dobrniču je časnik priobčil, da je bil tam tudi predsednik Pahor in pripisal, da se je predsednik istega dne udeležil tudi pogreba žrtev revolucionarnega nasilja. Spominu na veliki tragični dogodek je časnik namenil točno 11 besed!!!!!!!!!!!! Ki jih je postavil pod drugo temo!!!???????????? Kot če bi v članku o zmagi nogometne reprezentance nad Slovaško pritaknili še par besed o izidu košarkarjev Olimpije v ligi ABA.

Pisanje o zločinih partizanov je tako močan tabu, da zaradi njega vrhunski dnevnik obudi principe partijskega časopisnega poročanja iz osemdesetih. Toda to še ni vrh. Drugi časnik Dnevnik je istega dne postavil na naslovnico članek »Planinske poti lažje za tono smeti«, seveda še precej drugih in še toliko več jih je prinesel na preostalih straneh dnevne izdaje. Nikjer pa Krimske jame. Kot da bi brali časopis, ki je izšel leta 1965!!!!!!! Ali pa dvajset let prej in kasneje.

Nacionalna televizija je s svojim faktičnim poročilom o pokopu v Begunjah pri Cerknici postala dobesedno svetilnik dnevnih medijev.

A to polje temačne dediščine enopartijskega režima ni omejeno na odkrivanje množičnih morišč in njihovo sočasno medijsko zakrivanje. Odslikava se tudi v prav banalni zadevi, kot so lekarne. Trenutno vlada pripravlja spremembo zakona o lekarništvu, ki je postala predmet polemik. Povsem v zakotju pa je tožba pri Evropski komisiji, ki jo je naslovila zasebna lekarnarka. Ta se namreč pritožuje, da država pobira od zasebnih lekarnarjev nekajkrat višje davke kot od javnih lekarn. Pri čemer že leta velja diskriminatorni zakon, po katerem občine podeljujejo koncesije lekarnarjem. Ker pa so iste občine same ustanoviteljice lastnih lekarn, imamo zakon divjega zakona. Ali v sodobni jezik prevedeno: tako kot če bi Spar odločal, ali lahko Mercator postavi v mestu novo trgovino ali ne!!!

A tu ne gre le za omejevanje svobodne trgovine, posledice tolčejo po kupcih. Spletni Siol je pred dnevi razkril odlično primerjalno analizo cen zdravil. Namesto, da bi modroval o domačem stanju, je pogledal spletne cene aspirina ter ugotovil, da so v Sloveniji občutno višje kot v Italiji in Avstriji, na Hrvaškem in Madžarskem.

Skratka, logika omejevanja zasebnega podjetništva ne pelje v sladkosti socializma, temveč v praktično draginjo.

V maniji, kjer občine ustanavljajo zasebna podjetja, je vrh televizijsko poročilo nacionalke, da so v Ljubljani obrali plodove mestne trte, iz katerih bodo napravili tri litre vina. Še več, poslušali smo o velikem nasadu vinograda na gradu, ki bo prinesel stotine litrov butičnega chardonnaya.

Narobe svet, ni ga podjetnika, ki bi nasadil vinograd v ljubljanski kotlini, da bi prideloval vrhunski chardonnay. Mesto pa se iz denarja davkoplačevalcev postopi takega podjetja. Računsko sodišče pa nič. In enako tudi mediji, ki med uspehe vinogradništva ne postavljajo vrhunskih vin sauvignona s ptujskih gričev in množice drugih vinarjev Primorske in Štajerske, temveč pojejo slavo trem litrom ljubljanske mestne trte.