Zgodovina vztraja še naprej

Bernard Nežmah

21. 10. 2016  |  Mladina 42  |  Pamflet

Pred 60 leti je sovjetski voditelj Nikita Hruščov poslal tanke na Madžarsko in dal v krvi zatreti vseljudsko vstajo.

Kaj se je dogodilo zadnji teden oktobra in prve dni novembra 1956 v Budimpešti? V dobi popolne oblasti komunistov so se naenkrat zbrale na ulicah množice na velikih protestih, s streljanjem na protestnike je posredovala policija, kar je povzročilo ljudski bes in idila partijskega režima je razpadla. Padla je vlada in novi premier je postal Imre Nagy, pod katerega vodstvom so artikulirali serijo takrat nezamisljivih zahtev: od svobode govora in podjetništva pa do vzpostavitve večstrankarske demokracije, odhoda sovjetskih čet in zahteve, da država izstopi iz Varšavskega pakta.

A madžarske sanje so se v manj kot dveh tednih spremenile v nočno moro dolgo nekaj desetletij.

Danes se velja spomniti Jugoslavije v tistem času. Dasiravno smo bili vzgojeni v naduti veri, da smo najbolj svobodna država komunizma, pa se »Budimpešta 1956« na jugoslovanskih tleh ni nikoli dogodila. Za časa Tita ni bilo izbruha tako močne volje po političnih svoboščinah, ki se nam danes zdijo tako samoumevne, pa tudi našim očetom v predvojni kraljevini in dedom v Avstro-Ogrski, ki so prosto politizirali in hodili na volitve.

Titov režim je uspel amputirati željo po parlamentarnih volitvah kot povsem nepomembno misel in obenem razširiti občutek, da je Jugoslavija svobodna država.

V ilustracijo si poglejmo časopisne odzive na vstajo v Budimpešti.

Kaj so takrat izvedeli bralci slovenskih časnikov? 25. novembra je Ljudska pravica poročala o izjalovljeni protirevolucionarni provokaciji in o banditih, ki so vdrli v podjetja in javna poslopja ter pobijali državljane in pripadnike oboroženih sil, potem pa je vlada zaprosila sovjetske enote iz bližnjih kasarn, da so intervenirale in pomagale pri vzpostavitvi reda. V naslednjih dneh je časnik poročal o bratomorni vojni, v kateri je bilo ranjenih na tisoče ljudi in več sto padlih. In o pozivu novega premiera Nagyja, ki je kot prvo postavil zahtevo, da Sovjetska zveza umakne vojsko iz Madžarske, da njegovo državo jemlje kot enakopravno, ne da bi se vmešavala v njene notranje zadeve.

Kako je to lahko razumel bralec? Časnik mu je hkrati sporočal, da v državi vihra državljanska vojna, ki je postavila na čelo novega predsednika vlade, ta pa si je kot prioriteto postavil osvoboditev Madžarske izpod sovjetske oblasti in ne konec bratomorije? Tekst je bilo nemogoče razumeti na dobesedni ravni, saj je časopis zamolčal uvodne spopade madžarskih upornikov proti sovjetski vojski.

Slovenski poročevalec je v naslednjih dneh javljal, da kontrarevolucionarji postajajo vse bolj nesramni in neusmiljeno preganjajo pristaše demokracije, ubijajo poštene rodoljube ter požigajo in ropajo.

Medijska slika v svobodni Jugoslaviji je bila enostavno jasna: ljudstvo je začelo upravičen upor proti ostankom starega partijskega režima, ki pa so ga zlorabile zlikovske bande, tako da je potem na poziv novega partijskega liderja Janosa Kadarja prihitela sovjetska armada in rešila mir in red.

In slovenski časniki so potem objavili program novega voditelja Kadarja, v katerem ta obljublja, da se bo boril za neodvisnost države in razvoj demokracije. Mož, ki se je odpovedal državni neodvisnosti, ko je vanjo pripeljal sovjetske tanke, mož, ki je pred Združenimi narodi umaknil zahtevo Nagyja o umiku sovjetskih čet, mož, ki je dal zapreti deset tisoče ljudi, je govoril, da se bori za neodvisnost in za demokracijo!?!?!???? In njegove besede so kot hladno dejstvo ponujali slovenski časniki. - Popolno posilstvo jezika, saj zdaj neodvisnost pomeni vojaško okupacijo, demokracija pa množično zapiranje nasprotnikov partijskega režima. K temu gre prišteti še odsotnost časopisnega poročanja dejstev, ki jih zamenja interpretacija. Namesto podatka, kaj se je dogodilo, kdo so bili akterji, so mediji producirali sliko spopada s slabimi banditi. Prve natančne številke so začeli objavljati šele po krvavem koncu, ko so navedli, da je Moskva poslala Madžarski pomoč: 50 tisoč ton pšenice, 3 tisoč ton mesa, 5 tisoč ton sladkorja … Poprej kajpak niso navedli, koliko tankov je prišlo v mesto, koliko stavb je bilo razdejanih, kako so potekale ulične borbe z molotovkami ...

Pol stoletja je mimo, živimo v parlamentarni demokraciji in prostem delovanju medijev. Te dni smo lahko spremljali interpelacijo zoper zdravstveno ministrico Milojko Kolar Celarc. Instrument interpelacije je orožje opozicije, da izpostavi napake ministra in ga poskuša odstaviti z glasovanjem o njegovi nezaupnici. Edina stvarna vsebina so torej argumenti v parlamentarni obrambi. Toda POP TV je poročilo o interpelaciji končala s sklepom, da interpelacija ni imela nobenega drugega smisla kot kazanje moči posameznih strank.

Kot da bi bil glavni smisel in upravičenost interpelacije samo v primeru, ko minister pade ali se komajda reši pred padcem!?? Še več, po medijih so se pojavljali naslovi, kako SDS z interpelacijo dela uslugo vladi, ki s tem postaja vse močnejša.

Namesto poročanja o dejstvih se pojavlja medijski spin, ki vnaprej degradira opozicijsko stranko. Cena je kakopak ogromna, saj je finalni medijski vtis ta, da je zdravstvo blizu kolapsa, da pa en človek, kot je ministrica, za to ne more biti odgovoren. Zraven pa še glasovanje poslancev DeSusa, ki so ministrico obtožili nesposobnosti, obenem pa so povedali, da jo bodo podprli!?? Ergo, zdravstveni resor je hkrati slabo voden, a ministrica je dovolj dobra. In smo pri besednjaku Janosa Kadarja, ki je neodvisnost gradil tako, da se ji je odpovedal. Le da bi mu danes rekli medijska shizofrenija, ki vodi v splošno brezbrižnost.