Nastavljeno ogledalo

dr. Bogomir Kovač

28. 10. 2016  |  Mladina 43  |  Ekonomija

Ceta, prostocarinski sporazum med EU in Kanado, sodi med značilne izdelke sodobnega političnoekonomskega multilaterizma in hiperglobalizma. V njih se državna ekonomska suverenost umika globalnim korporativnim interesom, demokracija pa manipulativnim praksam političnih elit in intelektualni bedi ekonomske stroke. Zato Ceta ne glede na protokol potrjevanja sporazuma zaključuje svoj neslavni krog. Ekonomski sporazum brez politične legitimnosti in strokovne racionalnosti ne more normalno preživeti. Valonci in z njimi Belgija so tokrat nastavili simbolno kritično ogledalo tej perverznosti. Upor z razlogom, ki je spet pokopal lažno upanje preživetja obstoječe EU. Cerarjeva vlada pa je tudi tokrat povsem odpovedala.

Ceta naj bi bila znanilec novodobnih prostocarinskih sporazumov 21. stoletja, ki nastajajo kot podaljšek globalizacijskih trendov, ob hkratnem zastoju klasičnih multilateralnih trgovinskih pogajanj v okviru WTO. Ne gre zgolj za sproščanje trgovinskih carinskih blagovno storitvenih omejitev, temveč vključujejo predvsem kapitalske tokove, investicije, delovanje korporacij, trajnostni razvoj, socialno državo ... To so skratka sporazumi glede deregulacije, privatizacije, financializacije globalnih tokov, ne gre za urejanje globalnih trgov, temveč globalne družbe. Zato je politična mimikrija te neoliberalne agende sestavni del njihovega nastajanja, potrjevanja in delovanja.

Ceta je postala za bruseljske birokrate ogelni kamen trgovinske politike in načina delovanja EU. Gre za tri pomembne poudarke. Ceta je sporazum s pomembnim ekonomskim partnerjem, z njim EU premika meje ozkih trgovinskih sporazumov, v ospredje pa postavlja EU kot pogajalski subjekt. Kanada je bila leta 1976 prva zahodna država, s katero EU sklepa poseben sporazum o trgovinskem in ekonomskem sodelovanju, Ceta je leta 2016 zgolj logičen zaključek teh povezovanj. EU je danes drugi ekonomski partner Kanade, Kanada pa je za EU na dvanajstem mestu. Za EU je sporazum s Kanado politični izziv, za Kanado bolj ekonomski. Njun »DNA« že dlje časa konvergira, sporazumu so tlakovala pot bilateralna politična srečanja in številna poslovna združenja. Ceta je zato vsaj toliko meddržavni sporazum, kot je tudi korporativni dogovor.

Pogajanja so potekala na tehnični in strogo zaprti ravni od leta 2009 do 2014, sporazum pa obsega domala 1600 strani. Paradoksalno, prostocarinski sporazum je obsežen birokratski intervencionistični akt. Sklicuje se na štiri ekonomske raziskave, ki so ekonomsko sporne zaradi modelov, podatkovnih baz in predpostavk (modeli CGE, GTAP). Pogajanja potekajo v strogi tajnosti, kar je nenavadno glede na namere in cilje. Dejansko Ceta za krinko prostocarinskega sporazuma več prikriva kot razkriva. Ceta odpira pot za 42.000 ameriških podjetij, ki imajo sedež v Kanadi in nastopajo kot »kanadski investitorji«. ZDA zloglasni TTIP na ključnem področju niti ne potrebujejo več, obšli ga bodo s Ceto. In v tem je prava skrivnost pogajanj in hitenja s sprejemom Cete. Druga zadeva brezpogojni, ne zgolj nediskriminatorni pristop do javnih naročil, kar radikalno odpira prostor podjetizaciji države na socialnem in ekološkem področju.

Ključen je tretji vzvod, ki na novo določa poravnavo sporov med vlagatelji in državo (sloviti ISDS). Investitorji lahko zahtevajo povračilo škode, če država omejuje njihove poslovne spodbude in ogroža poslovne rezultate. Namesto klasične arbitraže je zdaj tukaj nekakšno mednarodno sodišče za presojo investicijskih sporov (ICS). Gre torej za natančno določene političnoekonomske ugodnosti za tuje investitorje, ki so že doslej imeli pravno in sodno varstvo. Očitno si po veliki recesiji in zlomu leta 2008–2009 »finančni trgi« skušajo zagotoviti novo preživetje z meddržavnimi prostocarinskimi sporazumi.

Slovito 8. poglavje Cete zadeva torej bistven del sporazuma. Pravica do regulacije (čl. 8.9) je v primeru EU z nacionalne ravni pomaknjena na raven evropske komisije, prav tako so iz regulacijskih meril (obdavčenje) izvzete finančne transakcije, ICS ostaja dejansko mehanizem javno-zasebne arbitraže pod drugim imenom in zunaj upravnega in sodnega sistema suverenih držav. Ceta je »trojanski konj« za globalne korporacije, ki bodo postale pač »kanadski investitorji«, da bi se izognile nadzoru in omejitvam za dolgo obdobje več kot 20 let (člen 30.9). Liberalizacija trga storitev je obsežna, zunaj ostajajo za zdaj področje zdravja, izobraževanja in določenih socialnih pravic, ne pa tudi kulture, telekomunikacij, energetike ... Liberalizacija in privatizacija sta nepovratni, ko in če se država odloči za krčenje »negativne liste« javnega prostora.

Resnica je seveda drugje. Danes vemo, da mednarodna trgovina in globalizacija ne prinašata zgolj koristi, če vključimo prave modele (GPM UN), prave podatke (2014 in ne 2004) in predpostavke (krizo, tveganja …). Ceta zato v teh okoliščinah dejansko prinaša negativne ekonomske učinke, ne zagotavlja želene socialno ekološke tranzicije, prej nasprotno. Tudi domača študija Kostevca in Damjana (2015), delana za slovensko vlado, je prišla do podobnih abotnih sklepov. Ceta ne vpliva ne ekonomski položaj Slovenije, zato je sporazum ekonomsko benigen in politično sprejemljiv. Narobe, Ceta je političnoekonomsko škodljiva zaradi izgube suverenosti države na račun korporacij in EU, njena demagogija je blamaža za vse, ki jo podpisujejo. In to se je zgodilo tudi slovenski vladi in parlamentu.

Ceta vsebuje ekonomske vsebine, ki so politično sporne. Ceto bi morali zavrniti, kupčkanje z Belgijo, jutri z Veliko Britanijo in Grčijo je zgolj zadnji korak politične blasfemičnosti EU. Dovolj je bilo argumentov tudi za slovenski »ne«, toda Valonci in drugi v Belgiji so pokazali več znanja in smelosti. Škoda, zavrnitev Cete je bila priložnost za novo Evropo, tudi za drugačno Slovenijo.