Ekstremizem centra

dr. Bogomir Kovač

10. 2. 2017  |  Mladina 6  |  Ekonomija

Stari politični sporazumi v EU padajo drug za drugim, politična polarizacija in ekonomska divergenca postajata vse očitnejši. Ekonomsko jih ogrožajo nizka rast, visoka brezposelnost in vedno večja neenakost. Politično se razrašča brutalna razgradnja socialne države, nacionalni populizem, strah in negotovost razkrajajo skupne evropske vrednote. To so posledice radikalizacije neoliberalnega projekta in populistična desnica očitno ponuja alternative, drugi pa ne. Ekonomsko nastopa proti globalizaciji, socialno varnost gradi nasproti migrantom, politično zahteva manj in ne več EU. Ekonomska prekarnost, avtoritativni populizem in ekstremnost centra postajajo nova formula preživetja EU.

Evropska politična agenda po drugi svetovni vojni je bila grajena na socialnem konsenzu z leve in desne, na močnem javnem sektorju, ekonomskem intervencionizmu in politiki socialne varnosti. Zgodba reformiranega kapitalizma je v ospredje postavljala gospodarsko rast, zaposlenost in blaginjo državljanov kot ključno zagotovilo miru. Države so preprosto z monetarno, fiskalno in industrijsko politiko določale socialne in javne standarde. Govorili smo o »vpetem kapitalizmu«, ki tržne institucije zameji z regulacijskimi in javnimi politikami. Socialna država je »ponotranjila« razredna razmerja, dobili smo nekakšen »kapitalizem brez kapitalistov« (Drucker). Kakšna iluzija!

Konec sedemdesetih sta stagflacija in fiskalna kriza države razorožili povojni keynesianski pristop, »vpeti kapitalizem« se je izčrpal. Leve stranke so ponujale poglobitev državne regulacije in fordistični korporativizem, desnica se je zatekla k neoliberalizmu, ki ga danes poznamo kot »washingtonski konsenz«. Neoliberalna država je nadomestila socialno, avtoritarni populizem Thatcherjeve je pometel z neodločnostjo socialdemokracije. Socialdemokratski reformizem se je preprosto transformiral v funkcionalni socialni liberalizem, nekakšno zmedo »tretje poti«, ki so jo poosebljali Blair, Clinton in tudi Schroeder. Nekdaj so bili z leve in desne vsi keynesianci, sedaj so vsi postali »neoliberalci«. Seveda, v imenu tistega odstotka najbogatejših.

Velika recesija je po letu 2008 pokazala politično-ekonomsko ranljivost sistema in nemoč elit, z desne in leve, da bi ponudile prave in legitimne rešitve. In prazen prostor, ko stari svet umira, novega pa še ni, vedno zapolnijo politične pošasti, kot je preroško zapisal Gramsci. Za zdaj EU obvladujejo tri politične skupine. Prva zagovarja status quo, strah pred razpadom je novo lepilo vzdrževanja neoliberalne EU. Drugi antisistemski tabor tvori najprej levica, ki še išče vzvode razrednega preboja. Potem je tu skupina populistov, ki gradi na ksenofobičnosti do migrantov. Prvi stavijo na nacionalno pripadnost, drugi na socialno pravičnost, begunska kriza združuje vse tri. Neoliberalna ideologija varčevanja ima nov pomen, socialne blaginje ni dovolj za vse, nepotreben presežek so migranti, tujci, oni drugi.

Os polarizacije postaja nacionalna identiteta, državljanstvo, socialne pravice so pomembne za nas in ne za tujce. Politične koalicije nenadoma postajajo konfuzne. Za brexit so stranke ekstremne desnice in tudi levice, na proevropski strani sta Merklova in Cipras, Grillo v Italiji denuncira tako Berlusconija kot Prodija, Trump je svoj zmagoviti politični koktajl uperil proti vsem družbenim konsenzom in konvencijam. Boj za politično večino ni več stvar parlamentarne demokracije, temveč se seli na obrobje političnega prostora, kjer poteka trk med elitami in državljani.

Ta usodna periferija je trg dela in ne kapitala. Pred tridesetimi leti je Evropo pretresala brezposelnost, podobna sedanji. Danes so razmere zaradi demografskih in tehnoloških sprememb, nizke gospodarske rasti ter dolžniške krize držav, pa tudi nove razširjene EU in evra, vendarle drugačne. Krizo so spočeli na finančnih trgih, rešila naj bi jo reforma na trgih dela. Asimetrične šoke naj bi ublažili mobilnost delovne sile in notranja devalvacija s pomočjo nižjih plač, pa tudi večja prilagodljivost zaposlovanja, začasnost dela, nižja zaščita zaposlenih. Nestabilnost in negotovost sta strukturni lastnosti neoliberalnega kapitalizma, podobno velja za izjemno povečanje dohodkovne neenakosti. Na kultno protislovje globalizacije kapitala in fragmentacije dela je opozoril v osemdesetih Bourdieu, Gorz je ob tem napisal kultno knjigo »Zbogom, proletariat«, Guy Standing pa je prekarnost dela in prekariat v zadnjih letih razglasil za najusodnejšo lastnost sodobnega kapitalizma. In ima prav.

V EU 28 je 221 milijonov zaposlenih, tri četrtine od njih ima dolgoročne delovne pogodbe, 87 odstotkov je domače, 13 tuje delovne sile. Toda pogodbe so vse bolj komercialne in ne zaposlitvene, vse več je začasnih del, vse bolj prevladujeta plačna in zaposlitvena negotovost. Neoliberalizem je stavil na večjo fleksibilnost in kreativnost dela, dobili smo nestabilna delovna mesta, nezavarovane zaposlitve in brezpravne delavce. Prekarnost ni zgolj negotovost zaposlitve in dela, pomeni izgubo poklicne identitete, nižje plače brez ugodnosti, država ne zagotavlja socialne varnosti in drugih pravic. Prekariat je preprosto brez varnosti in zaščite, brez političnih mrež in tudi sindikalne podpore, je na obrobju socialne in pravne države. Poglablja krizo fiskalne države, pomeni pokop socialne, zato je UTD zanj rešitev zgolj ob radikalni davčni reformi bogatih.

Razmere postajajo vse bolj nepoštene, nevzdržne in nevarne, v uporu pa je za zdaj prevladal desni populizem, ne pa levi politični boj za socialno pravičnost, politično svobodo in različnost kulturnih identitet. Pri nas smo doživeli s Cerarjem svoj »ekstremizem centra«, mutacijo desnega neoliberalizma in socialliberalizma. Še dobro, da prekarnost postaja univerzalna. Tudi na političnem trgu.