Fabrikacija liderja

Bernard Nežmah

17. 2. 2017  |  Mladina 7  |  Pamflet

Prvi mož »Appla« Tim Cook je v poslanici napovedal vojno lažnim novicam, ki da ubijajo naše možgane. Na družbenih omrežjih se namreč kotijo vesti, ki so laži, manipulacije in neresnice. In zato pripravlja izobraževalno kampanjo, ki bi ljudi oborožila s sposobnostjo prepoznavanja medijskih zlorab.

Toda, ali to velja le za facebook in slične? Veliki Noam Chomsky je napisal desetine knjig, v katerih že desetletja v prvi vrsti izpostavlja primere manipulacij in fabrikacij ameriškega tiska.

Osrednji politični dogodek na Slovenskem je bilo sicer pobotanje med predsednikoma vlade in parlamenta. Miro Cerar ml. in Milan Brglez sta se kislo nasmejana pojavila skupaj v parlamentu in sporočila, da sta končala svoj spor. Osrednji mediji so mirovni pakt pospremili s ciničnimi komentarji: 14 dni tektonskega razkola se je v hipu razblinilo, Cerar je Brglezu odpustil besedni napad na njegovo vlado, ta pa je premieru zagotovil, da mu v prihodnje lahko povsem zaupa.

Reč bi lahko torej gledali kot osebni spopad dveh egov, ko ne bi dogodki povzročili vrsto stranskih učinkov. Ko je predsednik vlade kot šef SMC zahteval, da Brglez odstopi z mesta podpredsednika stranke, se je kazal kot dokončno odločen. Odločitev se je zdela neomajna: prvi mož parlamenta ni le glasoval proti njegovemu predlogu zakona o beguncih, ampak ga je v maniri najostrejših opozicijskih kritikov še javno napadel, da krši ustavo in mednarodne konvencije. Tu ni umika nazaj.

Prvak parlamenta Brglez je najprej s svojimi filipikami deloval kot neizprosen borec človekovih pravic, potem pa je nenadoma sklenil, da Cerarjevo teptanje begunskih pravic ni več ovira za njuno nadaljnje sodelovanje.

Zakaj sta se torej včerajšnja antagonista nenadoma prelevila v novostara zaveznika? Spori med čelnimi ljudmi v strankah so producirali rojstvo novih strank. Pred leti med Alenko Bratušek in Zoranom Jankovićem ni bilo zaznati opaznih razlik, a se je iz njega porodilo Zavezništvo Alenke Bratušek. To ni temeljilo na substancionalno drugačni politiki, ampak na mehanizmu biti bolj simpatičen od avtokratskega kreatorja Pozitivne Slovenije. Podobnost s sedanjim sporom v SMC je očitna, še zlasti, ker Brglez v liku borca za človekove pravice ni imel nikakršnih zadržkov ob sprejetju zakona, ki za potrebe multinacionalke dopušča razlastitev kmetov pri Hočah. V spopadu Brgleza proti Cerarju je moč uvideti napoved konstitutiranja drugačne SMC, ki bi na volitvah pobirala glasove na račun prave etične stranke, ki bi na čelu nadomestila psevdoetično Cerarjevo.

Če je bil res to vzgib konflikta, bo razjasnil čas, toda pomenljiv je osrednji medijski angažma v tednih velikega spora. Zatorej velja pogledati uredniško politiko dveh osrednjih dnevnikov »Dela« in »Dnevnika«.

Ko je Brglez odpotoval v Rim in se srečal s papežem, je dobil lep portret na naslovnici enega in na ekskluzivni zadnji strani drugega. Kar je nenavadno, če upoštevamo, da smo brali, da je v Vatikan odpotovala delegacija treh parlamentarcev: poleg Brgleza še Ljudmila Novak in Mitja Horvat. Pred papeža je stopila delegacija, časnika pa sta bralstvu prinesla le Brgleza.

Ko so ptujski kurenti obiskali parlament, je na naslovnici »Dela« prek pol strani zasijal kot polbog Brglez, obkrožen s kurentskim perjem. Njegov pogovor s kurenti je dobil epohalno težo. Nenavadno, Domen in Peter Prevc sta za takšno naslovko morala narediti bistveno več, vsaj zmagati v svetovnem pokalu.

A tudi premier Cerar v teh dneh ni sedel le v vladni palači, ampak se je odpravil na državniške obiske. V Pragi je dva dni sestankoval s predsednikom češke vlade Bohuslavom Sobotko, nato pa še v Varšavi z ministrsko predsednico Beato Szydło. In kaj sta prinesla časnika? »Delo« je o srečanjih predsednikov vlad poročalo na drugi in tretji strani, le enkrat z malo fotografijo, medtem ko je »Dnevnik« Cerarjev obisk zapazil le enkrat in to v mini rubriki »Na kratko« na tretji strani skupaj z vestjo o težavah celjske bolnišnice. Časnika sta evidentno premiera informacijsko degradirala, njegova državniška obiska sta dobila manj pomembno težo, medtem ko je Brglez blestel.

A ne le to, »Delo« je redno mesečno anketo o priljubljenosti strank in politikov naslovilo: »Milan Brglez že dolgo bolj priljubljen kot Miro Cerar«, in to dvakrat, tudi na naslovnici v slični dikciji. Numerično reč kajpak drži, saj je Brglez postavljen na peto mesto, Cerar pa se je znašel šest mest za njim. Toda ta barometer ne služi merjenju moči med predsednikom vlade in parlamenta, temveč prinaša rezultate za vse politike. Njegovo sporočilo je prvenstveno to, da je prvi na lestvici Borut Pahor, ne pa, koliko kotirata Brglez in Cerar.

Skratka, v tednih konflikta vrhovnikov SMC so se papirni dnevniki izkazali z glorificiranjem Brgleza ter s sistematično statusno degradacijo Cerarja. Očitno je slednji to opazil in sklenil požreti zahtevo po odstavitvi svojega podpredsednika.

Politično priljubljenost pač izdatno gradijo tudi slike osrednjih tiskanih medijev. Ti so sicer izjemno nenaklonjeni najmočnejši opozicijski stranki SDS. Zadnji »Delov« barometer resda beleži, da je SDS odločno na vrhu, da je celo povečala prednost pred SMC, a hkrati priobčuje še lestvico 20 najbolj priljubljenih politikov. In glej čudo - med njimi ni niti enega politika SDS. Na njej se bohoti pet prvakov SD, po trije iz SMC, NSi in ZL, tudi šef Desusa in Alenka Bratušek, edina parlamentarna stranka, ki ne premore niti enega na listi dvajseterice je SDS!?? Isti anketiranci, ki so za prvo med strankami postavili SDS, naj bi bili istočasno mnenja, da je stranka odlična, politiki, ki jo tvorijo, pa so vsi po vrsti odbijajoči. In bralci naj v to verjamejo?????

Cook se krepko moti: medijske manipulacije se pač ne ustavijo pri družbenih omrežjih.