Zakaj se ne morete zmenit?

N'toko

17. 3. 2017  |  Mladina 11  |  Žive meje

Beseda »socialist« danes nima pretirano seksi zvena. Kadar pomislimo na socialiste, si verjetno predstavljamo predvsem peščico razboritih aktivistov in nadobudnih politikov, ki se med seboj prepirajo glede interpretacije vsakega odstavka iz Marxovega Kapitala. S čim se lahko simpatizer proletarskih gibanj danes sploh pohvali? Kje je tista požrtvovalna vojska, ki razobesi rdečo zastavo nad opustošenim Berlinom? Kje so veličastna partijska srečanja, razkošne parade in delovne brigade, ki gradijo utopična mesta prihodnosti? Vsaj po medijskem poročanju sodeč se zdi, da se leve stranke in organizacije v prvi vrsti ukvarjajo same s sabo in se v nedogled prerekajo o strateških razkolih, ki jih laiki niti najmanj ne razumejo. O levici vemo le to, da so vsi skregani, da njeni najboljši umi preživijo večino časa v medsebojnih facebook obračunih in da namesto mogočne partije proizvaja trače in meme.

Zunanji opazovalci in komentatorji so ob pogledu na vse to prišli do logičnega sklepa: »Zdaj ni čas za vaše otročje prepire, zdaj mora levica stopiti skupaj in ustaviti vzpon fašistov!« Dovolj je bilo tega narcisizma malih razlik! Saj je vseeno, če se ne strinjamo glede čisto vsega, zdaj vendarle ni čas za prepire, ampak za enotnost! Kako je mogoče, da se socialisti ne zavedajo zgodovinskega trenutka, ko nas utegne najbolj primitivni fašizem vse pregaziti? Naj gre za debate o združevanju domače ZL, o procesih v grški Sirizi, ameriških volitvah ali razprtijah v laburistični stranki, so takšne zahteve po poenotenju postale najpogosteje izrečene parole med simpatizerji socializma, ki upravičeno trepetajo pred vse močnejšimi desnimi populisti. Če se ne nehate zajebavati, bomo pogoreli na volitvah!

Čeprav je logično, da si želimo čim hitreje priti do močne levice, pa žal ne moremo upati, da bo ta avtomatično vzniknila takoj, ko se bodo nehale razprtije – še posebej zato, ker so naše ideje o njej pogosto zgrajene na poenostavitvah. Za začetek se je treba vprašati, ali stereotipi o razklanosti na levici in enotnosti na desnici sploh držijo. Prej bi lahko rekli, da desnico slabše poznamo in zato lažje spregledamo njene razprtije – celo takrat, ko se odvijajo vsem na očeh (spomnimo se samo javnega obračunavanja med Janezom Janšo in Ljudmilo Novak, ki so jo na domoljubnem shodu celo izžvižgali). Če smo pozorni, lahko vidimo srdite spore in bitke za moč tako v desnih strankah kot tudi v cerkvi in drugih organizacijah … hej, še neonacistične tolpe se ne morejo dogovoriti, katere so zavezniške rase in katere ne. Dejstvo, da je Janši uspelo monopolizirati toliko prostora na desnici, še ne pomeni, da so vsi na njej enotni, niti ni ta zaradi tega nujno močnejša. Morda desnica izgublja volitve ravno zato, ker se ni sposobna otresti samovoljnega »poenotenja« njenega vodje.

Še manj drži ideja, da je bila levica nekoč složnejša in da je postala neučinkovita šele danes, ker se njeni voditelji niso sposobni dogovoriti. Že bežen pregled Marxovega opusa nam razodene, da je teoretski oče komunističnega gibanja namenil velik del svojega časa besednim bitkam s »fejk komunisti« iz svojih lastnih krogov. Ni si ga težko predstavljati, kako bi v današnjih časih ob štirih zjutraj besno odgovarjal na facebook komentarje o nekem obskurnem teoretskem razhajanju z drugimi člani stranke. Naj zunanjim opazovalcem zveni še tako otročje, je takšna bitka stališč pravzaprav temelj vsakega političnega organiziranja in nemogoče je pričakovati, da bodo revolucijo izvedli ljudje, ki so pripravljeni zavoljo ljubega miru požreti vsa svoja prepričanja. Naj gre za Marxa, Lenina ali Castra, vsi velikani delavskega boja so bili pravo utelešenje »narcisizma malih razlik«, a jim to ni preprečilo, da bi speljali revolucije in na noge postavili nov družbeni red.

Da se organizacijskim razkolom ne da izogniti, nam je očitno jasno na vseh drugih področjih, razen v politiki. Če se dva partnerja odločita skupaj odpreti firmo in bi eden proizvajal biohrano, drugi pa vojaško opremo, ne moremo od njiju enostavno zahtevati, naj se nehata prepirati in se poenotita v imenu skupnega dobrega. Povsod drugod se zavedamo, da je izbira ciljev in strategij ključna za uspešno delovanje, pri strankah pa nam je popolnoma vseeno, ali prodajajo zelenjavo ali podmornice, samo da se ne kregajo. V želji po uspehu naše strani se obnašamo, kot da vprašanja strategij, notranje organizacije in ciljev ne bi vplivala to, kaj ta sploh lahko dosežejo. Mar nas res ne zanima, kaj ima grško ljudstvo od poenotene Sirize, kaj bodo imeli britanski delavci od enotnih laburistov in kako naj bi delovala prenovljena ZL? Očitno od njih hočemo predvsem dobiti občutek, da levica funkcionira. Toda če nam je všeč ali ne, morajo politične organizacije ves čas reševati ta vprašanja, to pa lahko počnejo le skozi frakcijske boje. Nesmiselno je iskati romantične kompromise, saj poenotenje v končni fazi pomeni le to, da ena stran zmaga in druga zgubi. Kadar sprtim stranem pridigamo, da »zdaj ni čas za prepire«, v resnici zahtevamo, naj šibkejša stran vendarle že utihne in se podredi idejam močnejše, pa naj bodo kakršnekoli že so.

Če bi levi komentatorji zares verjeli svojim besedam o zgodovinskem trenutku, ko se utegne tehtnica prevesiti na stran barbarstva, bi v svoje analize socialistične alternative investirali več kot le lene pripombe o »egotripaških levičarjih, ki se ne znajo zmenit«. Namesto pavšalnih zahtev po združevanju bi se resno poglobili v različne možne strategije, se vključili v debato in na koncu tudi izbrali stran. Kajti v resnici gre pri vseh strankah in gibanjih za isti proces: ena stran bo zmagala in njena vizija bo definirala prihodnost leve politike. Ni vseeno, kakšna je ta vizija. Lahko se o njej ne strinjamo, lahko se skregamo na smrt, a debata je potrebna in se ne sme utišati z ustrahovanjem v stilu »a bi radi, da zmaga Janša?!«. Močne in enotne levice ne moremo enostavno s strašenjem prisiliti v obstoj. Kdor jo hoče zgraditi, bo moral to storiti na old school način: utišati nasprotnike z boljšimi strategijami, boljšim delom in boljšo vizijo, pod katero se lahko aktivirajo delavci, marginalizirani in diskriminirani ljudje. Prav zaradi zgodovinske nujnosti se ne moremo zadovoljiti z levico, ki nam zgolj daje občutek, da to počne.