-
17. 3. 2017 | Mladina 11 | Žive meje
Beseda »socialist« danes nima pretirano seksi zvena. Kadar pomislimo na socialiste, si verjetno predstavljamo predvsem peščico razboritih aktivistov in nadobudnih politikov, ki se med seboj prepirajo glede interpretacije vsakega odstavka iz Marxovega Kapitala. S čim se lahko simpatizer proletarskih gibanj danes sploh pohvali? Kje je tista požrtvovalna vojska, ki razobesi rdečo zastavo nad opustošenim Berlinom? Kje so veličastna partijska srečanja, razkošne parade in delovne brigade, ki gradijo utopična mesta prihodnosti? Vsaj po medijskem poročanju sodeč se zdi, da se leve stranke in organizacije v prvi vrsti ukvarjajo same s sabo in se v nedogled prerekajo o strateških razkolih, ki jih laiki niti najmanj ne razumejo. O levici vemo le to, da so vsi skregani, da njeni najboljši umi preživijo večino časa v medsebojnih facebook obračunih in da namesto mogočne partije proizvaja trače in meme.
-
17. 3. 2017 | Mladina 11 | Hrvaška
En sam dolg kader iz dokumentarnega filma Pod soncem, ki ga je režiral Vitalij Manski, o naravi totalitarizma pove več od številnih knjig na to temo. Ostareli severnokorejski vojni veteran, katerega generalska uniforma je od ramen do kolen ovešena z več kilogrami bleščeče zloščenih odlikovanj, stoji pred razredom, polnim deklic, in govori o slavnih bitkah, veličastnih vojaških zmagah in razlogih, zaradi katerih je treba za vselej črtiti preklete sovrage, predvsem Japonce in Američane. Kamera je med njegovim govorom osredotočena na učenko iz ene od zadnjih klopi, ki se med monotonimi generalovimi litanijami bori z izdajalskim spancem. Od časa do časa ji oči zlezejo skupaj, glava ji omahne na prsi, potem pa se deklič v grozi predrami in spet na vse kriplje trudi držati oči odprte, vendar mu uspe le za kratek čas … Junaški boj traja neskončno dolgo, za navidezno humornostjo prizora je jasno prepoznavna tragika, kajti razlog, zaradi katerega se učenka bori s spancem, se upira sabotaži lastnega organizma, je prvinski strah – celo pri tej starosti ji je popolnoma jasno, kako tanka je v diktaturi meja med dolgočasjem in izdajo. Če zakinka, bo obveljala za izrodek, izneverila se bo idealom, o katerih govoriči z odlikovanji ozaljšani veteran, prav ta odlikovanja pa pričajo o nujnosti kolektivne budnosti, saj sovražnik nenehno preži na nas.
-
17. 3. 2017 | Mladina 11 | Ekonomija
Korporativno upravljanje ostaja politični fiasko tudi Cerarjeve vlade. Očitno učenje na napakah v slovenski politični in korporativni praksi pomeni njihovo ponavljanje in ne odprave. Komični politični zapleti, upravljavske farse in tragično padanje upravljavskih kompetenc, od SDH in DUTB pa do nekaj ducatov vplivnih družb, so stalnica, ne glede na politično oblast. V zadnjih sedmih letih so štiri vlade ponavljale domala identične napake. Zato so problemi očitno širši, sistemski in dolgoročni, povezani s politično kulturo in ekonomskim znanjem. Smo jih sposobni spremeniti?
-
17. 3. 2017 | Mladina 11 | Kolumna
Volivci so nekoč izvolili Hitlerja, zdaj Trumpa, pred leti Janšo. To še ne pomeni, da so vsi trije enaki, zelo pa vsako teh imen zamaje krilatico, da ima volivec vedno prav.
-
17. 3. 2017 | Mladina 11 | Pamflet
Ko več ne opazijo, da je črno belo
Pred 30 leti se je zgodila legendarna »plakatna afera«. Odbor, ki je pripravljal svečanost na beograjskem stadionu JLA ob dnevu mladosti, je ugotovil, da je izbrani plakat, ki naj bi počastil praznik rojstva predsednika Tita, v resnici predelani nacistični plakat. Umetniška skupina NSK je za ikono slavja komunizma podtaknila podobo, s katero so v tridesetih nacisti slavili vladavino kanclerja Adolfa Hitlerja.
-
17. 3. 2017 | Mladina 11 | Dva leva
Auf nach Moskau! Auf nach Moskau!
V politiki vljudnost ne prinese vedno rezultatov. Pogosto je zgolj potuha. Včasih je treba (političnemu) bebcu povedati, da je bebec. Ni pa nujno, da pomaga. Kajti če bi razumel, ne bi bil (politični) bebec. A ni ključni problem, da je bebec na čelu države. Kajti na vrhu je legalno in legitimno. In zato ima do te vloge neodtujljivo pravico. Problem je, da ga kljub temu ali pa ravno zaradi burkaške nature volivci večinsko volimo. In še bolj, da njegovo podobo mediji in novinarji z neko sprevrženo naklonjenostjo utrjujejo. Saj so kritični, pravzaprav bolj hudomušni kot kritični, ob njegovih izpadih, a to izpostavljanje gre na tak način in do tja, ko ga, Pahorja, naredi še bolj simpatičnega, ljudskega, našega. V njegovi norčavosti se ljudje medsebojno prepoznajo in tisto, kar ga loči od slehernika, sta kvečjemu volja in preračunljiva želja po uspehu. Je nekakšen do skrajnosti prignan lik ljudskega bebčka. Slovenski švejk. A ne samo on. Podobno bi lahko rekli za Cerarja. Za Györkösevo, za Katičevo, za – bog pomagaj! – Karla Erjavca.
-
17. 3. 2017 | Mladina 11 | Uvodnik
Le tri mesece je minilo od zadnjega hladnega tuša, ki ga je slovenska država doživela kot upravljavka državnega premoženja: v začetku decembra lani se je namreč avstrijsko podjetje Ring, ki ga je država predstavljala kot strateškega in zanesljivega partnerja, izkazalo za paravan za igro špekulativnih skladov. Podatki so znani. Od začetka leta 2013 do konca 2015 so prihodki od prodaje v Heliosu padli za 15 odstotkov, število zaposlenih se je v obdobju, ko je Ring že sodeloval pri vodenju podjetja, znižalo za kar 30 odstotkov, hkrati pa je Ring v Heliosu v tem času enormno povečal dobičke, s 4 milijonov čistega dobička na 17 milijonov v letu 2015. Novi lastniki so podjetje evidentno izčrpavali.
Iskanje brez piškotkov ni možno
