Ples s sabljami in vrčki piva

Vlado Miheljak

2. 6. 2017  |  Mladina 22  |  Dva leva

»Nemci so slabi, zelo slabi ... Poglejte si milijone avtomobilov, ki jih prodajo v ZDA. Grozno. To bomo ustavili.« — Donald Trump na srečanju z vrhom EU

»Ameriški predsednik Donald Trump je včeraj prispel v Savdsko Arabijo (...) Dobro razpoloženega pa so ga ujele tudi kamere novinarjev, ko je skupaj s plesalsko skupino zaplesal s sabljo v roki. Poleg Trumpa sta s sabljami zaplesala še zunanji minister Rex Tillerson in minister za trgovino Wilbur Ross.« — Dnevnik, 21. 5. 2017

»Časi, ko smo se lahko popolnoma zanesli na druge, so delno mimo, to sem ugotovila v zadnjih dneh.« — … je iz pivske hale v Truderingu na Bavarskem po Trumpovem nastopu na srečanju z vrhom EU sporočila kanclerka Angela Merkel

»Evropejci moramo svojo usodo resnično vzeti v svoje roke. Seveda potrebujemo prijateljske odnose z ZDA in Veliko Britanijo pa tudi z drugimi sosedi skupaj z Rusijo, a moramo vedeti, da se moramo sami kot Evropejci bojevati za svojo prihodnost in svojo usodo.« — … je po drugem vrčku piva postala pogumna nemška kanclerka 

Odkar so Američani proti koncu druge svetovne vojne ob razposajenih zvokih Glenna Millerja, z najlonskimi nogavicami za dekleta in žene ter čokoladami za njihove otroke vkorakali v izčrpano Evropo, se je povsod, kjer je bil in do koder je segel ameriški vpliv, oblikovalo odvisno partnersko razmerje. Pravzaprav veliko bolj kot v coni sovjetske dominacije, kjer so Ruse sicer morali prenašati, ni pa jih bilo treba ljubiti. In jih tudi niso ljubili, kot je svobodna Evropa nekritično ljubila Američane. Tega ni spremenila celotna zgodovina povojne Amerike kot velesile. Ne vietnamska vojna, ne iraška vojna, ne intervencije na Balkanu, v Libiji, v Afganistanu ... Od velikih zahodnoevropskih držav je Francija, ki je leta 1966 pod vladavino muhastega De Gaulla celo zamrznila članstvo v Natu in kasneje v Chiracovem mandatu neposredno nasprotovala Bushevi intervenciji v Iraku, še najbolj kazala svojo avtonomijo, na drugi strani pa sta bili zlasti Velika Britanija in (Zahodna) Nemčija vseskozi nekritični zaveznici. Prva iz naslova zgodovinske in kulturne povezanosti, druga zaradi odgovornosti poteka in izteka druge svetovne vojne. Sicer je tudi Schröder nasprotoval intervenciji v Iraku, a nikoli ni bilo v uradni politiki Nemčije zaslediti resnejših protiameriških sentimentov. Tudi ko je ta delovala mimo vseh pravil diplomacije in mednarodnega prava.

Novi predsednik ZDA Trump se bo vpisal v zgodovino po marsičem. V glavnem po slabih stvareh. A kot zdaj kaže, se bo vpisal v zgodovino tudi kot človek, ki je povezal Evropo. Velika stvar. Nihče ni toliko naredil za avtonomijo in samozavest Evrope, kot prav Trump. Kar naenkrat ni večne, ponavljajoče se podobe submisivne Evrope, ki smo ji bili priča do nedavna. Denimo, na vrhu Nata v novem domu organizacije v Bruslju (25. 5. 2017) kar naenkrat nikogar več ni zanimal prihod ameriškega predsednika. Vsak se je delal, da ga ne opazi, nihče se ni prilizoval, zato si je moral Trump sam poiskati žrtev v Borisu Johnsonu, da sta nekaj duhovičila o svojih frizurah. In ker pri skupinskem fotografiranju ni nihče poskrbel, da bi bil v prvem planu, je grobo in neotesano odrinil črnogorskega premiera Markovića, da se je zrinil v ospredje. In to ravno predstavnika nove članice iz dežele, ki je zaradi odnosa do Amerike in do Nata globoko notranje razklana. A Trump kot Trump. Prostak. Bedak. 

In če Merklova tekmuje s Schulzem, kdo bo bolj kritičen do Amerike v Trumpovi eri; če galantni francoski predsednik na vrhu Nata poda roko prej skoraj vsem državnikom, preden jo ponudi tudi Trumpu iz prve vrste, ter po donedavnem slepem anatemiziranju Rusije demonstrativno gosti Putina kot prvega tujega državnika, hkrati pa tudi Merklova v »Bierhalle« v Truderingu omeni Rusijo kot potencialno partnerico v kontekstu političnega osamosvajanja Nemčije in Evrope, je to svojevrstno sporočilo. Tudi Sloveniji. A kot kaže, nič ne zaleže. Še vedno nismo zmožni avtonomne drže do čezoceanskega zeta. 

Iz vsega tega bi se morala kaj naučiti tudi slovenska politika. Zdaj je priložnost, da se postavimo na svoje noge, kot bi rekla Merklova. A Cerar je raje fasciniran nad bežnim srečanjem z voditeljem, ki so se mu, kolikor je le bilo mogoče, vsi drugi izogibali. Kot je Cerar povedal za STA, sta imela s Trumpom »krajši pogovor o Sloveniji«. Koliko kratek? Eno uro? Deset minut? Deset sekund? In povrh smo prek STA izvedeli, da bi naj »po neuradnih informacijah tudi Stropnikova (partnerka Mira Cerarja, op. a.) ponovila vabilo ameriški prvi dami na obisk v Slovenijo«. Kaj res? Kot kdo? Kot kaj? V kakšni vlogi? Mar imajo po naši ustavi partnerji in partnerke pooblastila, da izrekajo tujim političnim osebnostim vabila? Lahko. Zasebna. Na domači vrt. Na skupno peko potice ali čevapčičev.

Seveda bo Cerar taka vprašanja označil za pobalinska. A pobalinsko je predvsem vedenje premiera, ki skupaj z zapravljanjem svojega dostojanstva razprodaja tudi dostojanstvo države, ki jo zastopa. Čas leporečja je potekel. Ne samo v neposrednih stikih z nosilci oblasti, ampak tudi z diplomatskimi zastopniki problematičnih držav. Ameriški, ki se mešajo v vse, tudi v naše volitve in povolilne koalicije, ter na stebričje ograje privijajo table s svojo interpretacijo naše zgodovine, bodo gotovo razumeli, da pač njihovega predsednika dojemamo takega, kot je. Kot prostaka. Kot bedaka. Kot neotesanca. Ki ni samo slabo vzgojen, ampak je tudi nevaren. Za ljudi in za okolje.

Slovenija ne ve, ali naj sledi ameriškim ali nemškim interesom. Morda bi za začetek in za spremembo poskusila slediti svojim interesom.