Nemčija, najprej

Janko Lorenci

9. 6. 2017  |  Mladina 23  |  Kolumna

Mi, Evropejci, moramo vzeti usodo v svoje roke ... Časi, ko smo lahko popolnoma računali na druge, so do neke mere minili, je po vrhu G 7 dramatično, kar patetično, kar ni v njeni navadi, rekla Angela Merkel. Mnogi evropski in ameriški časopisi so njen poziv, jasno namenjen Trumpovi Ameriki, komentirali kot začetek konca čezatlantskega zavezništva.

Take razlage gredo predaleč. Poziv Merklove je vseboval marsikaj, gotovo tudi močan predvolilni naboj. Z njim kanclerka igra na dokaj razširjen antiamerikanizem v Nemčiji, na nemški ponos, saj dokazuje, da zna nastopiti celo proti mogočni Ameriki in v sili temeljito zasukati krmilo. Da je, skratka, edina prava Voditeljica.

Apel pa je vendarle tudi pristen odziv na brexit in napadalni trumpizem. V bistvu Merklova sploh ni radikalna, ampak le iskrena. Evropa (EU) je, geostrateško gledano, beden ameriški privesek, z Ameriko tesno povezana ekonomsko in ideološko, vojaško pa povsem podrejena. Vse od zadnje velike vojne se pokorava pax americani – krčevitemu, a brezupnemu trudu Amerike, da bi se obdržala kot hegemon sveta.

To slepo sledenje Ameriki ji škodi, med drugim v obliki terorizma, begunskega pritiska itd. Potreba po večji neodvisnosti torej res obstaja in bi bila dobra za EU in svet. Z druge strani Atlantika prihaja v zadnjih desetletjih več slabega kot dobrega. Poleg tega Ameriki močna in notranje umirjena Evropa ne ustreza, in to ne glede na trenutnega predsednika. Trump s svojo robatostjo, nasilnostjo, ekološko zaostalostjo je pravo darilo za evropolitike: poglejte, kako smo v redu, civilizirani, ekološki.

Merklovi pride to ta čas zelo prav: Američanovo bikovsko naskakovanje skuša kot izurjen bikoborec izrabiti na treh frontah: v odnosu do Amerike, v domači politiki in na evropskem terenu. Njen dramatični poziv je med drugim poskus, da bi se EU ob tem zunanjem barbaru bolj strnila.

Tu pa se takoj zastavi vprašanje notranjih razlik in trenj v EU. Toliko jih je, da je Unija navzven nebogljena, navznoter pa v krizi, ki ogroža celo njen obstoj. Dokler bo tako, se ne bo otresla ameriške tutele. Zdaj je razrahljana in na razpotju.

Pot do drugačne, bolj povezane EU je načeloma možna na demokratični in avtokratski način. Prvi predpostavlja večjo enakopravnost članic, več solidarnosti in socialnosti, manj nacionalizma. Ker tečejo v EU temu nasprotni procesi, je ta pot ta čas zaprta z visokimi ovirami in ena izmed njih je tudi Nemčija Angele Merkel.

Drugi, avtokratski način je tudi formalna prevlada močnih članic, spet najbolj Nemčije, ki je, okrepljena z izvozno uspešnostjo in Berlinu prilagojenim reševanjem krize (zategovanje pasu), že postala nesorazmerno močna. Nevarna bližnjica do takega razpleta bi bila tudi uradna razdelitev na EU več hitrosti. 

Merklova je doslej dajala prednost avtokratskemu načinu. Ni klepetulja, ki zine, kar ji pade na pamet. Njena ostra reakcija na Trumpa in to, da je prav ona začela govoriti o Evropi dveh hitrosti, ni naključje. Oboje ima svoj rezon, a oboje je lahko tudi zlorabljeno in način za prisilno strnjevanje vrst in discipliniranje tistih članic (izrazito tudi Slovenije), ki jim grozi, da bodo ostale na periferiji. Skratka, za dobrodošlim pozivom k večji neodvisnosti Evrope se najbrž skriva tudi hotenje, da bi se Nemčija še utrdila kot evrovoditelj, že kar polhegemon. Razmere ji gredo na roko: Trump, ki koketira z izolacionizmom in se podela na okolje, slovo Anglije, že dolgo šibki Francija in Italija, slabi odnosi z Rusijo ...

Tako kanclerkin upravičeni poziv spremlja nelagodje, podprto z mračnimi spomini na nemški zločin v 20. stoletju. Ta potentna država je za Evropo po nekem posrečenem opisu prevelika, hkrati pa prešibka za velesilo. Prvi generalni sekretar Nata je rekel: Nato je bil ustanovljen zato, da bi Rusija ostala zunaj, da bi Ameriko obdržal notri, Nemčijo pa potiskal dol. Washington Post piše, da Merklova zdaj sugerira, da Američani niso zares notri, Evropa in Nemčija pa bosta močnejši in neodvisnejši kot kadarkoli v zadnjih 70 letih.

Zdi se, da se skuša Nemčija lokalno in globalno uveljaviti tudi s še močnejšo predelavo EU po svoji meri. Evropska politika Merklove je v marsičem Najprej, Nemčija, starejša sorodnica Trumpove Najprej, Amerika. To je zgrešena strategija: na silo predelana Unija bo nujno ostala krhka, notranje konfliktna in na svetovnem odru nemočna. Skupaj z Nemčijo je lahko uspešna le, če bo ozdravela po demokratični poti.

Zdaj do Trumpa niha med zaničevanjem in strahom, kaj vse lahko ta človek še zakuha. Toda razen drugačnega ozračja in nove retorike se kaj velikega in odločilnega – z izjemo Trumpove ekološke sabotaže – še ni zgodilo. Trump se očitno ne bo spremenil in evropska osamosvojitev je daleč najbolj odvisna od Evrope same. Čas za to je kar ugoden: Trumpove norosti, vsaj začasna zmaga nad evropopulisti, že prestan šok zaradi brexita, kar spodbudno gospodarsko okrevanje EU. Hkrati ostaja Unija zelo razmajana. Iz tega se ne bo skopala, če se vanjo ne bo vrnilo več solidarnosti in medsebojnega zaupanja.

In tu smo spet pri Nemčiji, edini članici EU, ki lahko potegne za sabo vso skupnost. Potegne pod pogojem, da Merklova opusti politiko, s katero ostaja bolj pri nemški Evropi kot evropski Nemčiji. A s takim zasukom bi se morala v prid dolgoročnih koristi za vse odreči nekaterim trenutnim prednostim države, ki jo vodi. Tega doslej ni zmogla, zato ostaja, čeprav v glavnem kovana v zvezde, dvorezna voditeljica in ovira sami sebi, da bi postala res velika.