Vrhnika

Janko Lorenci

2. 6. 2017  |  Mladina 22  |  Kolumna

Spomin na požar v Kemisu bledi počasi, strah deloma celo narašča. Kajti Vrhnika je razposlala nekaj vznemirljivih sporočil.

Osnovno je, da smo ekološko načeta in ogrožena dežela – opevana zelena (beri okoljsko snažna, brezhibna) Slovenija je v marsičem reklamni izvesek za farbanje turistov in nas samih. Z ogroženostjo ne gre pretiravati, toda pod zeleno idilo se marsikje skrivajo zastrupljena zemlja, nečiste tekoče in stoječe vode, nevarni obrati.

Veliko je starih ran (v Idriji, Anhovem, Trbovljah, Mežici, Celju ...). Industrijskemu onesnaženju se pridružujejo težave zaradi preintenzivnega kmetijstva. Kot dajejo ljudem preveč antibiotikov, kmetje preveč uporabljajo pesticide. Na Vrhniki je bilo marsikaj onesnaženo že pred gorečim Kemisom in tako je še marsikje. Prizadete so tudi največje koncentracije prebivalstva – mesta, če ne drugega s slabim zrakom in hrupom. Potem je tu kaotično pozidavanje zemlje itd. itd.

Starim ranam se dodajajo nove. Deindustrializacija je bila za okolje dobrodejna, a zdaj kakor da smo na pragu – tudi kot odmev evroprotekcionizma oziroma deloma ustavljenega outsourcinga – novega vala okoljsko spornih naložb. Minister Počivavšek že pripravlja nevaren zakon, ki jih bo še olajšal. Kot potrjuje Magna, je Slovenija ugodna tarča takih naložb: zemlja in delovna sila sta poceni, slabo zaščiteni, potreba po delovnih mestih je izgovor za karkoli, politika in njeni podaljški so okoljsko zaostali.

Na Vrhniki mrtvih ni bilo, a je dvignila veliko prahu. Okolje pa praviloma propada tiho, postopno, nevidno za golo oko. Ta navidezna spokojnost je nevarna. Toda glavna težava je v tem, da slabšanje okolja povzročajo prevladujoči družbeni procesi. (Neoliberalni) kapitalizem je v krizi, rešuje se zlasti v treh smereh: z zadolževanjem, ki prinaša balone in krize, s privijanjem množic, ki se kaže v vedno večji neenakosti in, slednjič, z uničevanjem nature. Dele družbe je mogoče privijati, medsebojno izigravati in umetno umirjati, z okoljem to ne gre, odtod množenje ekoloških katastrof in groženj. 

Vrhnika bi morala zrukati vse po vrsti: politiko, gospodarstvo, nadzorne institucije in prebivalstvo. Tudi to ni nedolžno – okoljska zavest je v povprečju nizka, najpogosteje ozko lokalna. Najbolj je vendarle odgovorna centralna politika. Tudi glede okolja se bolj ali manj podreja kapitalu, ki vidi v zahtevah po zdravem okolju oviro pri ustvarjanju dobičkov. To velja za tuji (Lafarge, Magna ...) in domači (Gorenje, lastnik Kemisa) kapital in njegova trobila, na primer gospodarsko zbornico, glasnico zaostalega, trdo neoliberalnega kapitalizma. Macerl upravičeno pravi, da naša politika kapitala sploh ne obvladuje. Ni čudno, saj ne obvladuje niti sebe. Njeni resorji, ki naj bi skrbeli za vodo, kmetijsko zemljo, zrak, počno to zanikrno. Taka politika seveda ne more postaviti na noge dobrih nadzornih institucij in pri večjih katastrofah ne more delovati koordinirano. Ker je na tujem, njej neznanem, baš me briga terenu, pogosto seje zmedo. Včasih ji nekritično pomagajo mediji, željni šokov. 

Res je za zdravo okolje težko skrbeti; marsikdaj je treba plačati davek materialnemu razvoju in široko sprejetim življenjskim vzorcem (potrošništvu ...). A v glavnem je mogoče za škodljive posege najti alternative ali vsaj znosne kompromise. Goreči Kemis nikakor ni bil nujen. A ker je okoljska zavest na različnih ravneh tako invalidna, narava skoraj vedno potegne kratko. Zato vedno pogosteje tolče nazaj po ljudeh, lovečih se med okoljsko ravnodušnostjo in izbruhi panike. To sta slaba svetovalca. Iz vsega tega raste velikanski problem nezaupanja, tudi okoljskega. V vicah enih samih dvomov, nejevere, nezaupanja se ljudje vedno bolj bojijo veletrgovinske hrane, lastnega vrta, vode, vse pogosteje kažejo odpor tudi do nujnega in neizbežnega – bolestno odklanjajo cepljenje, na primer. Okoljsko nezaupanje je le ena od oblik splošnega nezaupanja v politiko, sistem, medije, celoto razvoja.

Okoljske težave se zaostrujejo in postajajo zelo očitne, zato je ekološka zaplankanost politike (na vsem Zahodu) prav osupljiva. V ozadju te neobčutljivosti je tudi strah pred velikostjo naloge: če bi hoteli ekološko uničevanje ustaviti, bi morali korenito popraviti ali spremeniti sistem – in sebe. Dramatična večina naše politike te povezave absolutno ne vidi. Ne vidi niti tega, da je lahko vrhovni varuh okolja zgolj in samo država. Brez nje bodo vedno prevladali interesi kapitala, lobijev, občin, posameznikov. Toda za tako državo je potrebna okoljsko prosvetljena politika. Naša je zaostala in negibna.

Lokalna in splošna občutljivost za okoljske težave raste počasi, a hitreje od politične. To ni dovolj; če naj bo učinkovita na ravni celotne države, jo bo treba prevesti v politično moč. Ali drugače: nujno bi potrebovali močno zeleno stranko. Okoljska problematika se bo neizbežno zaostrovala in že zdaj ponuja veliko prostora za politični preboj. Če bi zeleno stranko ustanovil na primer Macerl, bi gotovo pritegnil precej volivcev. Lepe možnosti za to ima načeloma tudi ZL, ki združuje zeleni Trs in k socializmu usmerjeni IDS. Stranka bo uspešna in koristna, če bo jasno stavila na obe sestavini, družbeno in okoljsko.

Brez kolikor toliko zdravega okolja ne gre. Zanj se, navsezadnje, splača tolči ne samo zaradi grozečih nevarnosti, ampak tudi zaradi lepote narave. To je univerzalna lepota, vse druge so parcialne. Izgubili jo bomo že, če bomo trepetali, da se pod lepo površino cedijo strupi, ki nas počasi ubijajo.