Ustvarjanje prijaznega hrupa

Bernard Nežmah

23. 6. 2017  |  Mladina 25  |  Pamflet

Pred vladno palačo so protestirali delavci javnega sektorja: kuharice, čistilke, hišniki, medicinske sestre, ki dobivajo tudi samo po petsto evrov plače. Zbralo se je več kot dva tisoč delavcev, ki zaradi mizernih plač napovedujejo splošno stavko na jesen.

Nekaj dni pred tem se je na drugem koncu Ljubljane zbralo petsto poštnih uslužbencev v podporo delavcem logističnega centra na Viču in demonstriralo proti škandaloznim delovnim pogojem. Zaradi prenove so jih preselili kar pod šotor! Smo kdaj brali, da so vladne službe zaradi prenove prostorov preselili pod šotorska platna? In to v času, ko državni aparat za čim boljše počutje svojih funkcionarjev vneto kupuje nove in še bolj udobne avtomobile. Je mar državna pošta pred bankrotom ali v grozečih rdečih številkah? Nak, dobro stoječe mega podjetje kuje dobičke tudi na račun bivalnih in delovnih pogojev svojih uslužbencev.

Če se je zdelo, da le posamezna zasebna podjetja vršijo svoj razcvet na račun eksploatacije zaposlenih, je zdaj stvar še posebej mračna: država počne isto!

V turizmu, paradnem konju prosperitete, je še huje. Sindikalistka Karmen Leben opozarja, da imajo gostinci že pet let enake plače. Medtem si je predsednik vlade s svojim aparatom za več sto evrov dvignil plačo, da bi sledil gospodarski rasti v državi. Pri čemer sindikati izpostavljajo, da je država lastnik kar 45 odstotkov slovenskega turizma. Imamo torej eklatantno moralno vprašanje družbene nepoštenosti do nekaterih poklicev. Toda, ali je premier Miro Cerar, ml. zaradi tega izgubil spanec, ko cele noči tehta, kako bi omilil te anomalije? Nasprotno, kaže, da se njega in vlade ta vprašanja ne dotaknejo.

Sindikatom gostinskih delavcev moledovanje nič ne koristi, očitno si bodo morali omisliti drugačne proteste – sredi sezone objaviti množično stavko! Ali pa zahtevati zakonsko ureditev, da v vsakem kafiču in gostilni objavijo poleg cenika še urno postavko za natakarje. Če država ne intervenira, bodo lahko vsaj gostje, ki bi iz znaka solidarnosti ne sedali za mize najbolj izkoriščevalskih lokalov. 

Sicer pa v Ljubljani sredi avgusta odpira vrata hotel InterContinental. Tako POP TV kot TV SLO sta pred dnevi v osrednjem dnevniku objavila to reklamno vest med zbirom ključnih dnevnih dogodkov. Pri čemer sta obe teve hiši pozabili vprašati, kolikšne plače bodo imeli pri njih gostinski delavci. Bili sta naklonjeni srbskemu tajkunu Miškoviću in lepe promocije nista hoteli pokvariti s stvarnim vprašanjem. In tako se njuni novinarji tudi niso pozanimali, kako se bo novi hotel oddolžil meščanom, ki jim gradbene ograje že več kot leto preprečujejo, da bi mimo stavbe hodili po pločniku in se peljali po stezi. Novinarsko odločnost, da ne sprejmejo danega stanja, so pred mesecem izpričali francoski fotoreporterji. Ob obisku ruskega predsednika Vladimirja Putina so jim iz urada predsednika Emmanuela Macrona določili foto termin: ob prihodu ruskega gosta in na tiskovni konferenci. Njihovo delo je vendar fotografirati državne voditelje, zdaj jim ga pa krčijo na minimum. Organizirali so se v pool in potem dosegli, da so jim dovolili snemanje tudi med hojo predsednikov po predsedniški palači.

Ruski prezident Putin na Slovenskem običajno uteleša zlo avtoritarca. Njegova svetlejša plat, zaradi katere je med Rusi nekajkrat bolj popularen kot nekoč Boris Jelcin, je za slovenske razmere bistveno bolj pomenljiva. Pod Jelcinom so se razcveteli oligarhi in multinacionalke, ki praktično sploh niso plačevali davkov. Množice so bile takrat obubožane. Prihod Putina v Kremelj pa je obogatil državno blagajno, ki jo je napolnil s pobranimi dajatvami. Del superprofita se je tako od oligarhov pretočil tudi med državljane. 

V Sloveniji gredo stvari v drugo smer. Človek ne bi verjel, kako se izvajajo pregledi okoljskih inšpektorjev pri umazani industriji. Če se pojavi kakšna civilna iniciativa, ki se pritoži zaradi grozečega smradu in temnih oblakov nad tovarniškim dimnikom, inšpektor ne bo jadrno prihitel in dal izmeriti emisije. Po zakonih te države bo zaprosil tovarno, da sama najame laboratorij in potem predstavi izsledke. Kar pomeni, da bo tudi sama izbrala dan testa in da bo takrat dnevne emisije izpuhov lahko poljubno zmanjšala. Kot če policisti ne bi več nenapovedano merili brzino avtomobilov, ampak bi jim avtomobilisti določili dan in kraj, kjer naj izmerijo njihovo hitrost.

In zdaj se je združilo 66 okoljskih društev, ki od vlade zahtevajo, da jih pripusti k pisanju okoljske zakonodaje v smislu nadzora nad onesnaževalci. Zgodovinski korak: snovanje zakonodaje naj bi vsaj deloma prešlo na civilno družbo.

Več kot upravičeno. V roke prodornega Eko-Kroga je namreč prišel vladni dokument, ki ga je ministrstvu za okolje poslala državna sekretarka ministrstva za infrastrukturo Radovanka Petrič. V njem omenja odškodnine, ki bi jih morala država plačati 180.000 prebivalcem, ki so preobremenjeni s hrupom. Piše torej poziv, kako doseči zmanjšanje škodljivega hrupa? Nikakor, predlaga, da iz uredbe izločijo določila, ki urejajo čezmerno obremenjenost. Preprosto, v interesu tovornega in industrijskega biznisa ukinimo hrupne omejitve, obenem pa odvežimo državo za materialno odgovornost za škodo, storjeno prebivalstvu!!!?????????? Njen poslednji argument je vrh cinizma: odškodnine tako ali tako ne prispevajo k manjši obremenjenosti prebivalstva s hrupom.

Bomo doživeli jutri množične demonstracije zoper vladni aparat?