Na obrobju zgodovine

dr. Bogomir Kovač

14. 7. 2017  |  Mladina 28  |  Ekonomija

Letno srečanje G20 v Hamburgu je bilo posvečeno reševanju globalnih tem in kot vedno srečanju najvplivnejših državnikov sveta. Mreža GX pomeni strukturalno, proceduralno in procesno alternativo povojni arhitekturi globalne ureditve, G20 velja za osrednji novodobni institucionalni forum upravljanja sveta. Letošnji je bil razpet med vrsto ključnih tem in izzivov sodobnega sveta, globalizacija je ključna za povezljivost in sodelovanje, trajnostni razvoj in odgovornost za konkretne korake. Za nas je Hamburg vpet med dva druga multilateralna dogodka, geopolitično pobudo treh morij v Varšavi in evropskim regionalnim vrhom za Zahodni Balkan v Trstu. Na teh brezpotjih sta se bolj mimogrede v Ljubljani kajpada srečala tudi Cerar in Plenković.

Multilaterizem zadnjih dvajsetih let je zgolj podoba novega stoletja, fluiden, mrežast in luknjičav, bolj spominja na kaotičen proces kot trdno institucionalno arhitekturo. Povojna mednarodna ureditev je temeljila na sporazumih, trdnih institucijah, pravilih igre bipolarnosti sveta, jasni hierarhiji povojnih zmagovalcev. Toda potonila je v močvirju političnih kompromisov in ekonomske neučinkovitosti. Vmesni prostor so zavzele nove neformalne institucionalne mreže. Sem spada tudi prvo srečanje voditeljev šestih zahodnih držav G6 v Rambouilletu (1975), kasneje je znameniti GX proces postal G20. Dobili smo novo, najširšo in najimenitnejšo multilateralno zmes mednarodne demokracije in elitnega kluba državnikov.

Nov pristop k multilaterizmu je bil kajpada oportunističen. Navidezna odprtost in povezljivost za vse in na vseh ravneh pomenita dejansko multilaterizem »à la carte«. V procesih GX vodilne države postavljajo na mizo lastne agende, politična elita predsednikov vlad in ministrov sklepa neformalne koalicije, povsod so nezavezujoče politike in ukrepi. G20 danes združuje skupino 19 držav in EU, šteje 85 odstotkov globalnega BDP-ja, 70 odstotkov svetovnega prebivalstva, izpušča pa 90 odstotkov držav. Impresivna koncentracija politično ekonomske moči na eni in sporna reprezentativnost na drugi strani. Toda prav ta protislovna dvojnost je njegova prednost.

Tri spremembe so odločilne. G20 temelji na široki mreži ministrskih srečanj, pa tudi strokovnih mnenj in srečevanj, kot pri davoški arhitekturi (B20, C20, L20, S20, T20, Y20, W20 …). Drugič, voditelji G20 so povezani v dialoškem forumu brez posebne politične avtoritete in hierarhije, prireditelji rotirajo. In ne nazadnje, operativna narava in učinkovitost G20 sta večji od pričakovanj, odgovornost voditeljev je drugačna, bolj zavezujoča. G20 je najbolj neposredno soočanje osrednjih svetovnih voditeljev. Igralci so lahko klavrni, toda gledališče je repertoarno, tako za salonske udeležence kot razjarjene množice na ulicah.

Letošnje srečanje je obljubljalo veliko, dalo pričakovano. Hamburg je mesto Hanse, srednjeveške trgovske zveze. Merklova in Nemčija sta tu branili predvsem globalizacijo, plačali pa ceno sedanje politične negotovosti. Ekstremizem Trumpa se je tu prekrival z ekstremizmom antiglobalističnih gibanj na ulici, boj proti elitam smo videli na notranjem parketu in zunaj. Očitno se liberalna agenda mednarodne ekonomije vse bolj umika ekonomskemu nacionalizmu in populizmu, politični avtoritarnosti. Globalizacija koristi vsem na agregatni ravni, na ravni držav ne vedno, še manj znotraj njih. Dejansko nekateri dobivajo, drugi izgubljajo, to velja za sektorje, področja, družbene sloje … Liberalizacija trgovine je druga stran redistribucije bogastva, tako pač delujejo trgi.

Ekonomsko se prednosti globalizacije pogosto namenjajo za kompenzacijo njenih izgubarjev. Nemčija s sedanjimi presežki svoje plačilne bilance znotraj evroobmočja je dober primer neukrepanja. Antiglobalizacija torej ni deglobalizacija, temveč zahteva redistribucijsko politiko na globalni in lokalni ravni. To je bistveno sporočilo starega Keynesa. Zahteva globalni premislek in ne globalne restrikcije, svoboden trg in nova pravila igre, kooperativnost in ne izolacionizem. Zato Trump ne more postaviti ZDA v ospredje na okopih carin, zidov, protekcionizma … G20 ima v rokah osem desetin svetovne trgovine in potrebno fleksibilnost za takšen zasuk.

V procesni ad hoc multilaterizem spada tudi iniciativa treh morij, od Baltika, Sredozemlja do Črnega morja. Poljska očitno svoje frustracije stare imperialne ideje iz 18. stoletja gradi na geopolitični igri med ZDA, EU in Rusijo. Problem te pobude je, da jo Rusija povsem zavrača, Nemčija ignorira, ZDA pa v tem vidijo energetski biznis in želen zametek hladne vojne. Ekonomski del povezovanja je tu jasnejši od političnega. Hrvaška je v tem videla nadgradnjo višegrajske iniciative in sedanjega desnega populizma, Slovenija je bila tam, ker ne ve, kam bi šla in s kom. Drugi tir in Madžarska nas dejansko vodita v ta politični prostor in tega Cerar in Janša očitno ne razumeta.

Uradna politika se na drugi strani dobrika Nemčiji in Parizu. Zato je za nas pomembnejša nemška pobuda za tržaški vrh o Zahodnem Balkanu. Prihaja s podporo štirih vplivnih članic EU, zadeva naše prave strateške interese. Balkan je v precepu. EU mu ni sposobna ponuditi širitve, ZDA ne zanima več, dokler imajo vojaško oporišče na Kosovu, Rusija, Kitajska in Turčija pa Srbiji in drugim ponujajo evroazijsko unijo. Bitka za Balkan je že tu, ponavlja se prelomna zgodovina pred prvo svetovno vojno. Spet smo na njenem obrobju, nepomemben drobiž na mizi velikih.

G20 je znanilec sprememb sodobnega multilaterizma. Lahko mu nasprotujemo ali slepo sledimo, težje je najti svojo pravo pot. Ni pomembna reprezentativnost, temveč vsebina, predvsem pa načelnost in pogum. Mala in mlada država ima lahko samo identitetni kapital, politika vrednot je pred drugimi. Toda ne za barbike, cmerarje in žeparje ...