Skrivnost potuhnjene geste

Bernard Nežmah

3. 11. 2017  |  Mladina 44  |  Pamflet

Ko je španski tožilec Jose Manuel Maza napovedal obtožnico zoper člane katalonske vlade, po kateri jim zaradi upora preti s 15 do 30 leti zapora, so svetovni mediji sporočili, da so Carles Puigdemont in tovariši poiskali zavetišče v Belgiji. Španija očitno kopira srbskega vožda Slobodana Miloševića iz leta 1989. Takrat se kosovski voditelj Azem Vlasi ni strinjal z odpravo avtonomije, srbski pravosodni aparat pa ga je preprosto aretiral in obsodil na zaporno kazen. Podobno je storil deset let kasneje s Kosovskim predsednikom Ibrahimom Rugovo, ki je bil postavljen v hišni pripor.

Ko država voditelja regije, ki se skuša osamosvojiti po legalni poti, spravi za rešetke, namesto da bi z njim vršila dialog, s tem ne postavi le predsednika vlade na raven kriminalca, temveč kriminalizira tudi nekoč albansko, danes pa katalonsko prebivalstvo. Evropski voditelji so doslej svojo ignoranco opravičevali, češ, da je treba spoštovati ustavno ureditev Španije. Zanimivo, ob ameriškem napadu na Irak ni bilo slišati, da je to akt nedopustnega nasilja, ker je z orožjem napadel in spodkopal iraško ustavno ureditev.

Sedanja aroganca španske oblasti do katalonskih poskusov nacionalne afirmacije je sicer le nadaljevanje nekdanje politike institucionalnega nasilja. Moderni turisti v Barceloni navdušeno fotografirajo cerkev Sagrada Familia, mojstrovino arhitekta Antonija Gaudija, s čimer se tudi konča njihov odnos do Katalonije. Gaudi, ki je svetovno slaven, pa se ni sončil v blesku svojih triumfov, ampak je ostal vnet kristjan in katalonski patriot. Ko je vlada diktatorja Prima de Rivere zaprla eno izmed cerkva v Barceloni, ker so imeli v njej mašo v prepovedani katalonščini, se je leta 1924 pred cerkvijo zbrala množica protestnikov. Posredovala je policija, ki je pretepla udeležence protesta, med njimi tudi 72-letnega Gaudia in ga potem še aretirala in privedla na policijo. Čez nekaj ur so pretepenega velikana svetovne arhitekture resda izpustili na prostost.

Skoraj pol stoletja kasneje je Španija izbrala svojega predstavnika za nastop na Evroviziji. Leta 1968 je bil to pevec Joan Manuel Serrat, ki pa je napovedal, da bo svojo popevko La La La zapel v katalonščini. Nastal je vihar, od njega so zahtevali, da zapoje v španščini, on pa je vztrajal pri materinščini. V hipu so ga umaknili in zamenjali z drugim pevcem, njega pa so doleteli drastični ukrepi: prepovedali so predvajanje vseh njegovih pesmi, njegove plošče pa so demonstrativno lomili na kosce.

Pod generalom Francom so ekskomunicirali glasbenika, pod vladavino Mariana Rajoya to počno s politiki.

In odstavljeni premier Puigdemont je s stališča španskih oblasti postavljen na raven najhujših kriminalcev skupaj z islamskim teroristom Mohammedom Houlijem Chemlalom, ki je poleti skupaj s somišljeniki izvršil teroristični napad v Barceloni, ki je terjal 15 življenj!??????

Napad v predsedniški kampanji pa je doživel tudi predsednik Borut Pahor. Ne teroristični, ampak povsem polemični. Zoper njega je kar trikrat nastopil nekdanji predsednik Milan Kučan. Ob zaključku kampanje prvega kroga je najprej s tonom pisma odsvetoval volivcem, da ga volijo, nato pa se zadnji teden vključil s podobno usmerjenim predvolilnim intervjujem v Mladini. Doslej nismo doživeli, da bi kak bivši predsednik tako ostro nastopil proti kandidatu, niti kateri izmed poraženih finalistov. Bivši predsednik Danilo Türk je vzvišeno abstiniral od izjav, celo poraženca volitev 2002 Barbara Brezigar in 2007 Lojze Peterle nista atakirala nikogar.

In kaj je bila Pahorjeva topika, ki je sprožila to silno animoznost? Na soočenju drugega kroga je na POP TV aktualni predsednik potrdil, da je leta 2008 do njega prišel Milan Kučan in mu predlagal, da odstopi kot tedanji premier, ker da je za volitve pripravljal Zorana Jankovića s stranko, ki bi potem prevzela vlado. No, Pahor je spregovoril v pitijski govorici – približno tako je bilo. Seveda se je nekdanji predsednik jadrno odzval, rekoč, da ni šlo za delovanje iz ozadja, ampak za odkrit pogovor.

Mož ima bržkone prav, so pa Pahorjeve besede potrdile delovanja postpartijskega gremija, ki je spremenil organogram volitev. Da bi se izognili racionalnemu spopadu med vlado in opozicijo, so izpeljali padec vlade in prestrukturirali vladajoče stranke z vpeljavo nove Pozitivne Slovenije. Model, ki se je ponovil s fenomenom Stranke Mira Cerarja, zdaj pa se napoveduje novi krog s Stranko Marjana Šarca (SMŠ). Župan Marjan Šarec je vprašanje POP TV, če se res pripravlja na novo stranko, dvakrat zanikal. Najprej je dejal, da je samostojen, da se o vsem odloča sam, na ponovljeno vprašanje pa je odgovoril, da se pripravlja za predsedniško zmago.

Pomenljivo, z nobenim odgovorom ni zanikal ne potrdil svojega vstopa v parlamentarno tekmo. Govorice so očitno pravilna napoved. Kar potrjuje tudi nedavni obisk premiera Mira Cerarja, jr. v njegovem volilnem štabu. Ki je bil nepojmljiv fiasco, ki si ga predsedniki vlad ne dovolijo. Prvi mož vlade je izgubljeno taval med svetovalci predsedniškega kandidata, ne da bi prišel do njihovega vodje!!! Namesto lika državnika se je izrisal lik razkrinkanega potuhnjenca.

In kaj je premiera gnalo v Šarčevo žrelo? Da mu ponudi podporo, je smešno, saj je celo svoji kandidatki, ki jo je v prvem krogu podprl, prinesel le dober odstotek glasov. Ta nerazumna gesta dobi smisel samo v primeru, ko mu je prišlo na ušesa, da se mu postpartijski gremi odreka kot privilegiranemu kandidatu na parlamentarnih volitvah, da bo to po novem SMŠ, medtem ko njegovi SMC ostaja le upanje, da se izvleče vsaj kot pred leti Alenka Bratušek s štirimi poslanci in da postane vsaj podporna stranka potencialne nove Šarčeve koalicije.