Volitve na mah

Bernard Nežmah

16. 3. 2018  |  Mladina 11  |  Pamflet

Vili Kovačič oz. državljan K. je v palači Vrhovnega sodišča premagal premiera Mira Cerarja, ml. skupaj s celotno vlado. Mož, ki ni imel podpore v osrednjih medijih, mesece se je v pismih pritoževal, da ga nočejo povabiti ne v Odmeve ne v Studio City, je na koncu na veliko presenečenje zmagal. Senat sodnikov namreč ni presojal o političnih vidikih spora, temveč je hladno pretehtal, da je zaradi poteze vlade, ki je plačala 100 tisočakov samo za svoje argumente ZA, 0 pa za predstavitev pogledov NE, celotna kampanja neregularna, saj je prav ta denar lahko preobrnil voljo volivcev na referendumu. In sodnik Erik Kerševan je izpostavil še materialna dejstva: “Preko 150 oglasov v najbolj gledanih oddajah, letaki, plakati …”

Toda, zadeva je pravzaprav frapantna. Da država prepozna nedemokratično in nepošteno delovanje vlade je bilo potrebno pol leta sodnih procesov, medtem ko je bila stvar samoumevno očitna že na začetku. Materialne evidence, ki so jih imeli sodniki na mizi, so znane že ves čas. Če dve polovici državljanov polemizirata o vitalni investiciji države in če obe polovici plačujeta davke v proračun, je pač logično, da se enakopravnost pokaže tako, da sta obe upravičeni do enakega dela državnih sredstev za kampanjo. A ta elementarni račun očitno ne spada med osnovno kulturo demokracije. Da je goljufija goljufija, je moralo odločiti najvišje sodišče.

Podobno je z razvpito maketo 2. tira, ki jo je za dobrih 130 tisočakov postavila vlada. Na javnem natečaju je izbrala najugodnejšega ponudnika, ta je reč izdelal, vladni vrhovniki so se pred njo slikali, potem pa so Primorske novice razkrile, da so izbrali napačnega ponudnika, saj je zmagal tisti, ki je bil dvakrat dražji. Je takoj odstopil sekretar Jure Leben? Nak, resda so priznali napako, a jo prevalili na računski algoritem ter odstavili nižjega uradnika. Kdo upravlja državo? Tajnice ali ministrska ekipa? Če verjamemo vladi, da glave administracije o škandalozni napaki niso vedele nič, je sporočilo še bolj zlovešče: državo pod Cerarjem ml. vodi skupina nižjih uradnikov, ki kršeč vse regule sprejema za razum uničujoča dejanja, a vlada jih ne opazi, dokler se ne oglasijo mediji!?????

In potem je premier odstopil. Vsekakor najbolj spodobna poteza. Toda mlajši Cerar si je ob tem privoščil še narcistični nastop, v katerem je kot krivce svojega odstopa napadel koalicijska partnerja SD in Desus, za povrh pa še opozicijske stranke ter vrhovne sodnike, ki so po njem prehitro odločili, da je črno črno. Za njegovo zlorabo proračuna v referendumski kampanji so krivi vsi, razen njega, ki jo je sprejel!!!!!!!!?

Pred nami so torej nove volitve. Ta hip sicer poteka zaključek predsedniške kampanje v Rusiji. Kjer je bilo vnaprej jasno, da je veliki zmagovalec brez resnih protikandidatov en sam – Vladimir Putin. Kako je to mogoče? – Vlada v Rusiji diktatura brez svobode izražanja, kjer njegovih tekmecev ne predstavljajo na osrednjih državnih televizijah? Nikakor, že dva tedna tudi po dveh kanalih v istem dnevu nastopajo predsedniški kandidati. Sedmorica vneto diskutira in polemizira, le osmega ni med njimi - predsednik Putin na soočenjih ne sodeluje. Njegova odsotnost ga tako še bolj povzdigne, ker nazorno demonstrira bogovski položaj, ko so drugi tako minorni, da se sploh ne morejo meriti neposredno z njim.

Toda dani položaj sploh ni novum, po letu 1991 predsedniki nikoli niso nastopali v predvolilnih soočenjih s protikandidati. Boris Jelcin, ki ga vesoljni zahod čisla kot velikega demokrata, se v volilnih oddajah l. 1996 sploh ni prikazal. Vratolomni obrat je drugod: tokrat so kandidati prvič dobili obilo časa in pozornosti, še več, voditelja Vladimir Solovjev in Anatolij Kuzičev jim ne skačeta v besedo, kandidati govorijo in polemizirajo prosto tudi drug prek drugega. Vladimir Žirinovski, voditelj nacionalistov, ki predstavlja močan politični blok že od razpada Sovjetske zveze, se je na enem soočenju tako razjezil na prigovarjanje samostojne kandidatke Ksenije Sobčak, hčerke legendarnega župana St. Peterburga Anatolija Sobčaka, da ji je zabrusil: trapa neumna! Odrezava nekdanja novinarka ga je jadrno zalila s kozarcem vode. Besni Žirinovski jo je opsoval s kurbo zmešano!, a vseeno mirno ostal za svojo katedro. In zdaj nastopi čudo: na naslednjem soočenju sta družno z nasmeškom skupaj s kandidatom Komunistične partije Pavlom Grudinom zahtevala od voditelja, da spremeni format oddaje, da najmočnejši trije dobijo možnost, da polemizirajo v oddajah eden na enega. Voditelj Solovjev je izvedel demokratično držo, češ, da sprejmemo katerikoli model oddaje, če je za to večina kandidatov. Skratka, velika antagonista se ne sovražita, ampak sta sposobna družne akcije.

Ta minimalni premik, ko osrednje televizije dajejo kandidatom obilje časa, je milimetrski premik v demokratičnost: majhen za zahodne demokracije, velik za Rusijo.

In prihajajoče slovenske volitve? Nastala je še ena stranka »Davkoplačevalci se ne damo« pod vodstvom legendarnega profesorja Boštjana M. Zupančiča in Vilija Kovačiča. Uspel ji je izjemen timing: zmaga državljana K. na sodišču in sočasna ustanovitev stranke.

Če je sodni epilog 2. tira izpostavil, da je bistvo demokracije enak položaj protagonistov pred zakonom, so nove volitve tudi izziv za osrednje informativne medije: fair predstavitve v vsaj podobni meri pozornosti za stranke od SDS in SD, LMŠ in SMC, Desusa, Levice, NSi in ZaAB, pa do Združene desnice, stranke Janka Vebra, Zelenih, SLS, Dobre države Bojana Dobovška, Stranke novinarja Bojana Požarja in novih Davkoplačevalcev, ki se ne dajo. Skozi dvojno paradigmo: kaj so doslej počeli in kakšne konkretne politike bodo prakticirali.