Manjkajoča vprašanja

Bernard Nežmah

30. 3. 2018  |  Mladina 13  |  Pamflet

Eden podtonov sklepov evropskih držav o izgonu ruskih diplomatov je ocena, da je Rusija avtoritativna država, kjer vladar odloča o kemičnih ubojih svojih izgnanih in prebeglih državljanov. Njeno nasprotje je torej demokratična Evropska unija. Toda, kako je že potekalo odločanja o sankcijah zoper Putinove diplomate? Je odločitev sprejela Evropska komisija? Smo lahko sledili kakršnikoli polemiki in polemičnim argumentacijam? Nak, v igri je samo ena drža: biti solidaren ali nesolidaren z britansko vlado. Edina pot je potemtakem demokratično zaklinjanje dobrega zoper zlo.

Ko so pred dnevi slovenski nogometaši igrali tekmo z Belorusijo, se človek spomni na beloruskega predsednika Aleksandra Lukašenka. Pred desetletjem je bil enfant terrible vzhodne Evrope. A že dolgo nismo nič slišali o novih sankcijah zoper to državo. Še več, še predhodne so se sistematično razblinile. Lukašenkova Belorusija pač ni več črni raček Evrope. In realnost? Se je tam položaj opozicije in medijev dramatično spremenil? Ne, vse je ostalo tako, kot je bilo, le da režim Lukašenka ni več na črni listi.

Podobno nezaželena tema je Katalonija. Malo pred aretacijo v Nemčiji je ex-katalonski premier Carles Puigdemont dal intervju švicarski televiziji RT Suisse. V njem je splošni sliki o demokratični državi zakonov v Španiji podal konkretno sliko: grobnica diktatorja Franca je objekt čaščenja, a ne le to, državni proračun ji namenja sredstva!!! Španska vlada torej denarno podpira spomin na vladarja, ki je udejanil večdesetletni režim nasilja in pobijanja političnih nasprotnikov. Sicer pa po novem preti Puigdemontu 38 let zapora; poleg upora zoper državo še 8 let zaradi zlorabe proračuna za izvedbo referenduma. Najbolj drakonska kazen, ki je na Haaškem sodišču niso dobili generali, ki so bili v vojni Bosni odgovorni za množične poboje. A politični vrh EU ni pripravljen niti sposoben misliti politične realnosti Španije.

A tudi na Slovenskem legitimna vprašanja veljajo za čudaštvo. Recimo to, da bi ob ponovljenem referendumu morala vlada nameniti referendumskim pobudnikom 97 tisočakov. Kako, se hecate???? Nikakor. Po sodbi sodišče je vlada s tako vsoto vloženo v propagando odločno ustvarila sebi naklonjeno javno mnenje. Ergo, minimalna gesta je zdaj ista vsota za medijsko reklamiranje pogledov nasprotnikov aktualne inačice drugega tira. Ja, videti je noro in absurdno, a to bi bilo demokratično pravično.

So pa medtem mediji nasedli vladi, ki je izvedla domišljeni spin z zloglasno maketo. Zdaj ni več tema, kako in zakaj je vlada potrošila dobrih 130 tisočakov, zdaj medije polnijo vesti o vladnih službah, ki so zaradi meglenih postopkov izvajalca makete sklenile, da naročila ne bodo plačale. Ne spletna omrežja, temveč osrednji časniki in televizije sodelujejo pri premestitvi problema! A vseeno umestimo vsoto 130 tisočakov, ki jo je dala ekipa Mira Cerarja, ml. za maketo, ki jo skoraj nihče ni videl in je sama po sebi brez smisla. Tudi v preteklosti nismo dobili maket TEŠ 6, avtocestnega križa, šentviškega predora etc.

Pred dnevi je urad za Slovence po svetu pred teve kamerami podpisal memorandum s fundacijo ASEF, ki organizira izpopolnjevanja mladih znanstvenikov pri 25 profesorjih predvsem na ameriških univerzah. Vsekakor spodbudna poteza podpore znanosti. In koliko sredstev je podpis memoranduma prinesel iz državne blagajne? – Natanko 85 tisočakov. Cerar in tovarišija je prihajajočemu intelektualnemu potencialu namenil dve tretjini zneska za priložnostno maketo 2. tira!!!??????????

Zadnja denarna zgodba v Ljubljani se razvija z nedavnim sprejetjem spremembe prostorskega akta za stanovanjsko sosesko v Dravljah. Pred leti je mestni urbanistični vrh pri polni zvesti določil, da ob Regentovi cesti v Dravljah lahko zraste soseska s 50 stanovanji. V pravni državi so takšne konkretne odločitve stabilne, še zlasti, ker meščanom Jankovičeva ekipa na mestnih sejah ne daje privoljenj, da lahko sprejeto gradbeno dovoljenje za novogradnjo popravijo in stavbe povišajo za eno nadstropje. A tokrat je župan Zoran Janković podprl željo investitorja, da mu spremenijo prostorski akt, da zgradi še dodatnih 18 stanovanj. Časnik Dnevnik in spletna stran Siola sta se izkazala s kritičnim očesom, ko dnevno beležita rabote in sprege mestnega vrha, katerih partnerji in sorodniki so v zadevo obojestransko vmešani, in množične proteste tam živečih domačinov. Računsko preprosto: mestni svetniki investitorju dobesedno poklanjajo 3,5 milijona. In kakšen je racio mestnih oblastnikov, da v par letih spremenijo svojo poprej globoko premišljeno odločitev? Nismo ga slišali.

Potem ko je NZS kaznovala Zlatka Zahovića s šestmesečno prepovedjo dela v nogometu, se zastavlja krucialno vprašanje o svobodi govora. Mož je bil na tiskovni konferenci NK Maribora skrajno žaljiv in brez pietete do novinarja, ki mu je zastavil provokativno vprašanje. Toda Zahović je na tiskovki sprejemal vsa vprašanja, uprizoril je polje popolne svobode - nihče ni posredoval in filtriral spraševalcev. Takšen izpad se premieru in njegovim ministrom ne bi mogel zgoditi. Na njihovih tiskovnih konferencah stoji posrednik za stike z javnostmi, ki odloča, kdo od sprašujočih bo dobil mikrofon in ki kratko malo konča novinarski pogovor, ko se pojavijo novinarji Nove 24 TV in drugi, ki da bi provocirali.