dr. Bogomir Kovač

30. 3. 2018  |  Mladina 13  |  Ekonomija

Prodajmo banko, zaprimo državo in pojdimo pred Dunaj

Naslednji brezupni korak

Dopolnitev ustavnega zakona o NLB pomeni nov brezupen korak slovenske politike pri reševanju tega meddržavnega gordijskega vozla. Sporne so tako njegova ustavnopravna vsebina kot tudi političnoekonomske, pravne in poslovne posledice. Ekonomska vojna in plenjenje premoženja na obeh straneh Slovenijo in Hrvaško samo oddaljujeta od končne možne rešitve, mednarodno pravni zapleti se povečujejo, oportunitetni in dejanski stroški možnih rešitev pa tudi. Ves sedanji zastavek in dolga zgodovina reševanja NLB od leta 1991 je seveda mednarodnopravno sporna, ekonomsko napačna in politično škodljiva. Dokazuje našo politično nezrelost in strokovno šibkost, zato bi zahtevala popolno revizijo in spremembo dosedanje strategije ukrepanja. Toda ne s političnimi krjavlji, ki so zaplete povzročili, ali novimi, ki bodo zaradi neukosti neumnosti samo poglabljali.

Znašli smo se, kot vedno, v paradoksalni situaciji. V kaotičnih političnih razmerah, z vlado v odstopu, napol razpuščenim parlamentom, dva meseca pred volitvami slovenska politična srenja rešuje položaj NLB z novim političnim inženiringom. Novi ustavni zakon naj bi razpotegnil sloviti 22. člen temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti države, vir vseh dosedanjih težav NLB. V njem preberemo, da RS prepoveduje NLB izplačila zahtevkov hrvaških sodišč glede prenesenih deviznih vlog, pa da je uprava banke dolžna poročati vladi RS o posameznih izplačilih (č. 22 i). Domači FURS dobiva pravno podlago za izterjavo morebitnih oškodovanj NLB na Hrvaškem od hrvaških družb v večinski državni lasti v Sloveniji (č. 22j). Hkrati pa BS lahko zoper dve tuji sistemski banki sproži ustrezne postopke glede odvzema dovoljenj v RS, če bosta na Hrvaškem tožili NLB. Prva zahteva je z vidika korporativnega upravljanja trivialna, druga s kompenzacijskimi zasegi premoženja ruši vse pravne temelje tržne ekonomije, tretja neposredno posega na področje EMU in EBU v pristojnosti ECB. Vse skupaj je preprosto pravni in političnoekonomski škandal.

Ves sedanji zastavek in dolga zgodovina reševanja NLB od leta 1991 je seveda mednarodnopravno sporna, ekonomsko napačna in politično škodljiva. Dokazuje našo politično nezrelost in strokovno šibkost, zato bi zahtevala popolno revizijo in spremembo dosedanje strategije ukrepanja

In za nameček želimo vso to šlamastiko zapisati v ustavni akt, čeprav gre za kršenje vseh načelnih postulatov ustavnega in mednarodnega prava, tudi evropskega. Vsi razen redkih izjem (Levica) kričijo, da je treba urbi et orbi ukrepati. Kot da domača ustavna zaščita NLB zadošča pred mednarodnimi sodišči, kjer sodbe izgubljamo. Kot da nas legalizacija domačega »rubeža« zavaruje pred tujim, ker imamo na Hrvaškem več državnega premoženja kot oni pri nas. Kot da BS lahko kot regulator odloča o delovanju uglednih in pomembnih sistemskih bank mimo in brez ECB. In to počnemo navkljub temu, da je uprava NLB z nedavnim poplačilom hrvaške sodbe de facto priznala svojo in kajpada državno odgovornost, pa ni v vladi, SDH in NLB odletela nobena glava. Vzajemno upoštevanje ali zavračanje sodb dveh držav je v evropskem pravnem redu natančno opredeljeno, hierarhija pravnih sredstev tudi. Toda prvi postopek glede sodb hrvaških bank do NLB smo pred evropskim sodiščem odprli pred dobrim letom. Premalo, tudi neustrezno in prepozno.

Četrt stoletja po razpadu stare države Slovenija v razmerju do Hrvaške ni rešila nespornega bilateralnega političnega paketa treh temeljnih problemov, arbitražnega sporazuma, NEK in deviznih vlog LB. Vmes smo zadnja leta izgubili že nekaj mednarodnih sodb, pred ESČP glede deviznih varčevalcev in ICSID glede električne energije. Zakaj? Očitno nismo znali povezati stroke, diplomacije in domače politike, izbirali smo slabe razvojne alternative in iskali domačijske pravne rešitve. Leta 1991 smo z eno potezo glede mejnega prehoda v Sečovljah zapečatili usodo Piranskega zaliva. Podobno smo v letih 1991 in 1994 napravili nepopravljivo škodo v primeru LB in KBM. Naša interpretacije delovanja jugoslovanskega bančnega sistema, pa teritorialno načelo delitve prisvojenih deviznih tokov, samovoljna razmejitev sredstev in obveznosti LB in NLB, in tudi odločitev, da so devizne vloge predmet nasledstva, so bili politično zgrešeni. Oportunitetni stroški teh določitev so in bodo izjemni.

Četrt stoletja po razpadu stare države Slovenija v razmerju do Hrvaške ni rešila nespornega bilateralnega političnega paketa treh temeljnih problemov, arbitražnega sporazuma, NEK in deviznih vlog LB. Vmes smo zadnja leta izgubili že nekaj mednarodnih sodb, pred ESČP glede deviznih varčevalcev in ICSID glede električne energije.

Nismo razumeli, da ustavnopravne odločitve doma nimajo teže, če jih drugi ne sprejemajo. Nismo doumeli, da imajo pravice deviznih varčevalcev večjo težo kot poslovna razmerja bank in podjetij. Zanašali smo se na neskončno politično natezanje glede nasledstva, čeprav smo od leta 1991 na Hrvaškem v konkretnih obojestranskih tožbah. Še danes ne vemo, da v mednarodnih sporih ni orodja neposredne prisile glede izvrševanja sodnih ali arbitražnih določitev. Slovenija se je dolgo zanašala na bilateralna pogajanja, ustne dogovore, memorandume in ohlapne politične sporazume. Sistematično se je vsa ta leta vedno znova izogibala konkretnim določbam glede mednarodno pravne zaščite in sporov. Ustavni zakon (1991, 1994) o tem ne govori, kasnejši bilateralni sporazum o zaščiti investicij je problem NLB izvzel, slavni nasledstveni sporazum (2001) gradi na soglasjih in ne sporih med podpisnicami, določila Mokriškega memoranduma pa so Hrvati obšli, še preden so ga podpisali, pa tega nismo niti opazili. Primer NLB je skratka popoln polom našega razumevanja mednarodnega prava v zunanji politiki.

Pred mnogimi leti, jeseni leta 1992, sem na EF v veliki dvorani, pred 400 poslušalci, študenti in strokovnim občinstvom, na okrogli mizi gostil tedanjega guvernerja NBH, profesorja in kolega Anteja Čičin-Šaina in Ribnikarja, starosto našega bančništva. Razprava je bila odprta, strokovna, javna, rešitve na dlani, žal brez političnega epiloga. Danes o njih sklepajo za zaprtimi vrati parlamenta, v tajnosti, sedanje skrpucalo naj bi dodelala ad hoc strokovna komisija, ki razen Arharja nima pojma o rečeh, o katerih mora najti odrešujočo rešitev. Narobe svet! Prodajmo banko, zaprimo državo in pojdimo pred Dunaj. »Kratki« nas zagotovo ne bo pustil dolgo čakati.