Stroga kalkulacija

dr. Bogomir Kovač

23. 3. 2018  |  Mladina 12  |  Ekonomija

Presenetljiv odstop Cerarjeve vlade dobre tri mesece pred običajnimi volitvami je eno njegovih redkih jasnih političnih sporočil. V Sloveniji imamo spet politično gledališče, od dvanajstih vlad doslej sta svoj mandat končali zgolj dve, Cerar je tretji predsednik, ki odstopa. To razkriva permanentno politično nestabilnost te države. Vladni odstop ne bo imel makroekonomskih učinkov, tudi političnih kart ne bo premešal. Slovenija je s Cerarjem sicer dobila političnega strpneža, toda šibkega ekonomskega reformatorja, njegove voditeljske kompetence so ostale pod pričakovanji. Glede na izide prejšnjih volitev bo obveljal za osrednjega poraženca novih. Častivredna slovenska državna kokoš se tako znova spreminja v obskurni politični kokošnjak.

Cerarjev umik je logična, dejansko edina racionalna politična izbira. Zadnje mesece je podpora vladi padla, težko rešljivi problemi so se kopičili, število nasprotnikov naraščalo, tudi obe koalicijski stranki sta odgovornost valili na vodilno SMC. Politična scena je obtičala v klasični pripornikovi dilemi, ko vsak skuša maksimirati svoje koristi na račun drugega. Odločitev premiera, da sprejme odgovornost in svojo oblast vrne državljanom, sodi v ta kontekst. V ozadju umika seveda niso njegove moralne stiske, kot sedaj razlaga, temveč stroga politična kalkulacija interesov, tveganj in koristi. Cerar je redko znal uporabiti to politično računovodstvo, zato je njegov odstop dokaz politične zrelosti.

Seveda pa s tem ni konca paradoksov, ki spremljajo ta odstop. Nedvomno je bila Cerarjeva največja prednost, da je od leta 2014 stabiliziral politični trg. Z odstopom je ta adut zaigral. Spodrsnilo mu je ob osrednjem razvojnem projektu, drugem tiru, na katerega je največ stavil. Razkriva vse težave njegove vlade, slabo domišljene razvojne projekte, problematično kadrovanje, trmasto vztrajanje pri rešitvah. In slovito »kapljo čez rob« je sprožilo ravnanje sodišč ob referendumu, kjer je izgubil jedro svoje vladavine, moralo in pravo. Še več, ujel se je v past nepotrebne zakonske zaščite projekta in referendumske zakonodaje, ki jo je kot akademski pravnik celo sam dobro poznal in kreiral. Vlada, ki je odstopila, na ponovljenem referendumu ne more zmagati, ljudje bodo preprosto ostali doma. Politična bitka je za Cerarja dokončno izgubljena.

Stara Heglova pomisel, da se vlade in ljudje iz zgodovine nikoli niso ničesar naučili, velja tudi za kratko politično zgodovino Slovenije. Tri napake so v ospredju. Prva zadeva sestavo vlade. Problem slovenskih vlad že dolgo ni njihova politična usmeritev, temveč nekompetentnost. Sestava ministrov je bila slaba, Mramor kot njena zvezda brez pravega političnega zaledja odstopi na polovici mandata. Hkrati pa ta vlada ni imela strokovnih gremijev, nima ekonomskega sveta, fiskalnega smo dobili šele sredi mandata, domačih univerz njeni akademiki niso vključili. Svoje ministre je Cerar branil prek meja, pa bi ga dobra rekonstrukcija vlade lansko jesen morda rešila. Druga strateška napaka zadeva kadrovsko politiko. Toliko napak in slabih potez nismo doživeli od prve Janševe vlade, zlasti v politično občutljivih institucijah (UKC, SDH, Luka Koper …). Tretji problem je v neprepričljivi razvojni strategiji, slabem vodenju reformnih in razvojnih projektov. Politično sporna zdravstvena reforma se ni izšla, prenove davčnega sistema ni bilo, pravih izboljšav na trgu dela tudi ne, tehnološki preboj kot politika konkurenčnosti čaka. Skratka, vladi ni uspelo povezati svoje uspešnosti z dobrim ekonomskim položajem države.

Bizarno političnoekonomsko spoznanje govori, da stanje gospodarstva in politično zadovoljstvo ljudi pogosto ne sovpadata. V tem precepu se je znašla tudi sedanja vlada. Ima dobre ekonomske rezultate, toda šibko politično podporo, ekonomski napredek je brez prave politične legitimnosti. Cerarjeva zabloda je dvojna. Dediščina iz leta 2014 ni bila tako slaba, s triodstotno medletno rastjo niso začeli iz nič. In drugič, za ekonomskim odbojem ne stoji toliko vladna politika kot drugi dejavniki, vsi v EU so danes na boljšem. Cerarjeva vlada je bolj redistributivna kot razvojna. Za nameček pa smo vsako leto dobili rešitve, ki politično razdvajajo. Opletanje z begunsko krizo je 2015 prinesla abotno mejno žico, zdravstvena reforma je leta 2016 razočarala srednje sloje, lani je drugi tir razdvojil državo, leta 2018 je fantomski enotni plačni sistem pognal na ulice javni sektor. Tu so potem otročji zapleti z vojsko, pa zaletava implementacija arbitraže in večna nesreča z NLB in njenimi vodstvi. Vse je videti bolj narobe kot prav.

Cerar je prišel na oblast s podobno popotnico kot nekdaj Obama, z upanjem v drugačne politike in obljubo sprememb. Pa so novi obrazi hitro dobili stare maske in navade, pričakovanih sprememb pa tudi ni bilo. Za politike je ključno, da znajo holistično razmišljati in strateško delovati. Tu odločajo nabor politik, komunikacija in implementacija. Niso pomembna dejstva, temveč zgodbe, manj štejejo zastavki, več rezultati. V politiki je kot v biznisu. Niste voditelj, če ne znate prepričati ljudi, da imate vizijo, razumete stvari in znate voditi posle. Cerar tega ni zmogel, celo pri dobrih rečeh. Recimo, zadnja naslonitev na Beneluks je pomembna, toda spregledana strateška zunanjepolitična novost, zunaj problematičnih višegrajcev in Pahorjevih abotnih sanjarij o nemško-francoskem vlaku. Pa je vse skupaj ostalo pri obskurni arbitražni podpori in priklanjanju Alde.

Roosevelt je leta 1933 ob predsedniškem imenovanju dejal, da se v politiki ni treba bati ničesar razen samega sebe. Cerar je bil z vsakim korakom lastnega poveličevanja bližje svojemu koncu. Ko državnik začne govoriti v prvi osebi, sam proti ali za državo, pomeni, da je on kakopak država. In ljudje sklenejo, da se je bolje znebiti njega kot države.