Nevidni begunci in obsijani politiki

Bernard Nežmah

4. 5. 2018  |  Mladina 18  |  Pamflet

Zadnjič sem kolesaril od Polzele proti gori Oljki. Naletim na veliki plakat, na katerem je naslikanih več kot dvajset domačij pod naslovom - Avtocestni begunci? Ne, hvala! To so naši domovi! Malo naprej zagledam očaka pri kmečkih delih in ga povprašam, kje bo šla hitra cesta. – »Čez mojo hišo!« – »In kam vas bodo preselili?« – »Ne vem, še nikogar ni bilo k meni.«

Državne službe so namreč medtem že začele količiti traso načrtovane ceste. Pri čemer o sporu med kmeti in vlado sodišča sploh še niso dokončno odločila. Imamo torej primer državnega nasilja, ki z enim zamahom odpravi stoletno tradicijo domačinov, ki so tam kmetovali in živeli.

Postavimo to v drugi okvir. V primeru sirskega begunca Šamija je administracija premiera Mira Cerarja, ml. uvidevna, kot prvo načelo si je postavila spoštovanje človekovih pravic begunca, akt izgona je suspendirala, dokler še poslednja pravna instanca ne izreče zadnje besede. A ista vlada do domačinov pod Oljko ne kaže niti približno podobne človekoljubnosti. Tam ima ljudi za številke, ki jih kani prosto prestavljati in pri tem eliminirati njihovo temeljno pravico do osebne lastnine. In mediji ji vdano asistirajo, ne da bi temo avtocestnih beguncev vztrajno izpostavljali v podobni meri kot usodo sirskega begunca.

Kdo bi oporekal, da so kdaj interesi širše skupnosti pač nad interesi skupine posameznikov. Seveda, le da ima projekt Cerarjeve vlade v izhodišču fatalno napako. Trasa bo iz kmetov naredila avtocestne brezdomce. Ja, kaj je hujšega za posameznika, kot da mu vzamejo eksistenčno bit v podobi domačije, na kateri je odraščal že stoletja njegov rod????????? Pravica do mirnega življenja, ki ti ga oblast čez noč ne spremeni v gorje, je eden postulatov, ki ločuje demokracijo od diktature. Pri čemer pa izbrana cestna trasa ni bila edina rešitev. Obstaja namreč druga, ki ne posega na kmetije in je za sto milijonov cenejša!!! Toda cerarjanska oblast se obnaša kot buldožer, ki svoje ideje uresničuje z vsemi sredstvi. Pri Hočah je za potrebe Magne storila podobno. Ker domačini niso bili pripravljeni prodati svojih polj, je minister Zdravko Počivalšek skupaj s poslansko večino ustvaril zakon, po katerem lahko država za potrebe podjetij, ki obetajo množico delovnih mest, kmete tudi razlastnini. Zastrašeni s tem zakonom so potem lastniki zemljišč vdano prodali svoja posestva.

Čez dva tedna bo ponovljen referendum o drugem tiru, kjer je zgodba na las podobna hitri cesti na Koroško. Vladni aparat je šel v bistveno dražji projekt od alternativnih. Toda tu je šokantna apatičnost ljudstva, ki ne kaže namenov, da bi z glasovanjem na referendumu omejila samovoljo oblasti, četudi je ta več kot evidentno napad na proračun. Zgodil se je učinek moderne dobe, ko je zasičenost z informacijami ustvarila apatičnost, jasno ob orkestraciji osrednjih medijev, ki so dileme drugega tira umaknili s svojih agend. Novinarji o drugem tiru sami več ne razmišljajo, ne brskajo po detajlih, kaj šele po številkah.

Cinizem številk se je sicer v največji meri dogodil v Španiji, kjer je sodišče oprostilo pet mladcev iz Seville, ki so v Pamploni skupinsko posilili dekle in vse skupaj posneli ter se s posnetkom bahali na družabnih omrežjih. Kako je to mogoče??? Preprosto, sodniki niso našli dokazov nasilja pri posilstvu. Peterica je stisnila dekle ob steno in jo zlorabljala, ker pa ta ni uporabila poslednje moči, da bi grizla, praskala in brcala nasilneže, to za sodišče ni posilstvo. V Španiji je zavrelo, deset tisoči so bili zgroženi in se zbrali na bučnih demonstracijah zoper sodnike.

Pred časom je špansko pravosodje izdalo nalog za aretacijo katalonskih politikov na čelu s predsednikom Puigdemontom. Preti jim kazen 30 let zapora zaradi upora proti državi, ker so izpeljali referendum o neodvisnosti. V tej zadevi pa zakoni ne potrebujejo nasilnega prevrata. Že akademsko izpeljano glasovanje o politični samostojnosti je v Španiji najhujši kriminalni akt, daleč nad skupinskim posilstvom. Kaj madžarski Orban in poljski zakoni, problem Evrope številka ena so španski zakoni!

Po Sloveniji se je te dni slavilo praznik dela. So na mitingih govorili sindikalni voditelji rudnika Velenje, podjetja Gorenje in skupin najslabše plačanih v javnem sistemu, ki so bolj ali manj neuspešno stavkali? Nak, velika govorca sta bila ljubljanski župan Zoran Janković in premier Miro Cerar, ml. Narobe svet – predstavnika oblasti, ki bi ju morali zbrani delavci izžvižgati, sta bila osrednja govorca. Manjka samo še cinizem, da bi na praznik dela v Velenju lepotičil o delavskih pravicah direktor velenjskega rudnika. Toda reč govori obenem o popolni uzurpaciji oblastnikov, ki si prisvajajo vse oblike javnih manifestacij, celo proslave, s katerimi nimajo dobesedno nič. Gre za razpad avtonomne civilne družbe, ki več ne izbira samostojno govorcev, ker v deželi velja srednjeveško pravilo prve noči, ki gre glavarju. Včeraj je Janković govoril delavcem o delavskih pravicah, jutri bo častni govornik na kongresu farmacevtov.