Antijanša kot vladni program?

Bernard Nežmah

8. 6. 2018  |  Mladina 23  |  Pamflet

Nikoli v zgodovini Slovenije ni zmagovalna stranka na volitvah tako suvereno prekosila svoje najmočnejše tekmice, kot je tokrat Janševa SDS Šarčevo LMŠ: 25 proti 13 poslancev. In prav tako nikoli ni največja vladna stranka izgubila toliko poslancev kot Cerarjeva SMC, ki je s številke 36 glasov padla na 10. Samo opozicijska SDS je osvojila toliko poslanskih glasov kot celotna vladajoča koalicija skupaj: SMC in SD po10, Desus 5! Medtem ko je rezultat vlade proti nevladnim strankam, poleg SDS še LMŠ, Levica (9), NSi (7), ZaAB (5), SNS (4), kar 25 proti 63, totalna katastrofa!!!

Nihče od predsednikov poražene trojice ni ponudil odstopa. Še več, vse tri poražene stranke tvorijo okostje potencialne nove vlade. Po drugi strani pa se zdi, da je zmagovalka SDS hkrati poraženka antijanša volitev, saj je z zaveznicama NSi in SNS zbrala le 36 glasov proti 52.

Torej praktično vprašanje: ali se lahko nova vlada utemelji na antijanša programu? Stranke, ki so napovedovale, da jih v kombinaciji z SDS ne bo, LMŠ, SD, SMC, Levica, ZaAB in Desus bi sestavile udobno večino 52 glasov. Tri izmed teh strank zaradi medsebojnih sporov ravnokar končujejo predčasni mandat, če pa pogledamo v zgodovino, najdemo edini primer šestih strank v prvi vladi, ki jo je konec pomladi 1990 oblikoval Lojze Peterle. Kot predsednik krščanskih demokratov je v koalicijo povabil še Omanovo SLS, Pučnikovo SDS, Ruplovo SDZ, Plutove Zelene in Grosove Liberalce. Tudi ta koalicija je bila utemeljena na antiprogramu, tedaj zoper centralistično Jugoslavijo in jugoslovansko armado. A ko je konec leta 1991 jugoslovanska vojska zapustila Slovenijo, je vlada v nekaj mesecih razpadla.

Šest strank v vladi ne obeta ne trdnosti ne trajnosti, sploh če je njihova prva razločevalna poteza boj proti janšizmu kot viru zla. Ameriški lingvist in po prepričanju demokrat George Lakoff je v knjigi »Don’t think of an Elephant!« nazorno opisal fenomen zla v politiki, na katerem je osnoval svoje preživetje George Bush, jr. Ta je l. 2002 nastopil z govorom zoper – os zla, na katero je postavil Irak, Iran in S. Korejo. Ko se zoperstaviš zlu, se v hipu pokažeš kot moralno močan. In zlo je lastnost, ki je temeljna, večna; kogar opišejo kot vir ali os zla, se iz te oznake ne more več izmakniti. Slabi ljudje delajo slabe stvari. Nobenih nadaljnjih razlag ni potrebnih. In sovražnik zla je zato dober. Če je torej naš sovražnik zlo, smo mi inherentno dobri. Tako je po Lakoffu s pomočjo Sadama Huseina vladal drugi Bush.

V slovenskem okvirju boj proti Janši seveda ni vojaški, ampak le politični spopad. Na poseben način je prežitek komunističnega režima, ki ni dopuščal parlamentarnih volitev, na katerih bi svobodno nastopale politične stranke. Toda Tito in tovariši niso le prepovedovali, ampak so prepoved utemeljevali na borbi proti zlu. Njihova retorika je šla takole: če bi dovolili strankarske spopade, bi dobili spopade, kot je bil poboj poslancev leta 1928, ali pa vsesplošno mednacionalno klanje, kot so ga uprizarjali ustaši in četniki. Pretečega zla vladavine meščanskih strank se lahko rešimo le tako, da jim ne dovolimo sodelovanja na volitvah, in še bolj zanesljivo, da so prepovedane. Ergo, 45-letna vladavina ene stranke je bila utemeljena kot gesta miru in blagostanja v borbi proti imaginarnim zlim silam. Spremembe v družbi so bile nedopustne, najmanjša kal drugačne politike je bila prepovedana, ker da bi v poslednji instanci peljala do bratomorne vojne.

Janši danes očitajo, da bi postal avtokrat, se polastil sodstva, medijev in gospodarstva. Zgledi iz zgodovine tega sicer ne potrjujejo, poskusi vplivov politike na gospodarstvo, medije, pravosodje so bolj ali manj stalnica, ne glede na izbrano vlado. Toda poglejmo konkretni problem antimigrantskega govora, ki ga dejansko zasledimo v politiki SDS. Na kakšni ravni je? – Da bi zahtevala izgon vseh prebežnikov, ni bilo zaznati, njena poanta je radikalno omejevanje njihovih prehodov čez mejo. Italijanski notranji minister in vodja Severne lige Matteo Salvini je neprimerno bolj radikalen, ko napoveduje izgon pol milijona prebežnikov in zaprtje meje, ter izreka dejansko apartheidno ksenofobijo z izjavo, da bi imeli za emigrante v milanskem metroju posebne vagone. Toda, ali se ex-vladni trojček v omejitvi migrantskega vala razlikuje od SDS? Zdaj policijski ministri Balkana in Avstrije sestankujejo, kako bi ustavili migrante daleč na jugu.

Diametralno stališče ima Levica, ki zahteva odstranitev žične meje. Kaj pa LMŠ in bivši trojček ter ZaAB? Nasprotno, so zagovorniki ograje. Kako naj Levica vstopi v vlado zoper svoja načela?

A ob zadnjih volitvah velja pogledati še na stranke, ki so ostale zunaj parlamenta. Dve sta posebej presenetili: Pirati in Dobra država, prva je prejela več kot dva odstotka, druga odstotek in pol. Kar je fenomenalen izid, če pomislimo, da sta bili izločeni iz velikih teve soočenj in da osrednji dnevniki z njihovimi voditelji niso imeli velikih intervjujev. To pomeni, da sta zgolj s svojimi programskimi idejami nabrali tolikšno podporo. Bojan Dobovšek in Alenka Bratušek sta imela identični status kot nepovezana poslanca, toda slednjo so nacionalka in drugi mediji favorizirali v primerjavi z vodjo Dobre države. Trpki nauk zgodbe: za uspeh na volitvah moraš imeti tudi »svoje« medije.

Kdaj dobesedno, Severna liga ni padla z neba, po prvih neuspehih je pred leti osnovala dnevnik »Padania« in radio »Padania Libera«. Konec koncev ima večni zmagovalec ljubljanskih volitev Zoran Janković svoj časopis – list »Ljubljana«, le da ga ne plačuje njegova stranka, temveč vsi ljubljanski meščani. A mediji, ki so neprestano problematizirali madžarske zasebne investicije v televizijo Nova 24 TV, povsem tolerirajo Jankovićevo uzurpacijo budžeta za svojo medijsko propagando!??