Teater poimenovanja sovraštva

Bernard Nežmah

1. 6. 2018  |  Mladina 22  |  Pamflet

Volilni plakati so za pozornega državljana seveda smešni in protislovni, če jih vsaj malo premisli. Tako ex-minister Jernej Pikalo SD nastopa s slogani, napisanimi s flomastrom na kožo laketi. Kar nekaj let je bil član vlade, a takrat je nastopal v obleki; teve kamere niso nikoli zabeležile, da bi kdaj popisal roke z idejnimi sporočili. Zato bolj kot všečna gesla velja pri volilnih odločitvah spomin na preteklost. Najbolj zanesljiv sistem je vprašanje: ali podpirate dosedanjo vladno koalicijo? Ste nasploh zadovoljni z delom in politiko vlade? To je izhodišče; če ste, potem na volitvah podprete enega izmed članov vladajočega trojčka, če niste, namenite glas opozicijskim ali neparlamentarnim strankam. Enostavno in racionalno. Toda aktualne volitve v medijih potekajo po drugi logiki - kot izbira med strankami, ki širijo sovraštvo, in demokratičnimi, ki da so tolerantne in razvojno usmerjene. Skratka, SDS z zvezniki kot koalicija sovraštva. -???

Kadar nasprotniki ocenjujejo drug drugega, takšnih ocen racionalni človek ne bo vzel kot suho zlato. Konec koncev bi lahko premierja Mira Cerarja, ml. mirne duše opisali kot politika, ki seje sovraštvo. Kaj vse je izrekel na račun pobudnika referenduma Vilija Kovačiča, da škoduje Sloveniji, da ustavlja napredek, da je le igrača v rokah SDS. Pa sitni upornik ni počel nič drugega, kot da je voljo 40 tisoč podpisnikov v skladu z zakoni in ustavo branil do zadnje sape. In seveda ni bilo čudno, da se je po družabnih medijih nanj usulo toliko mržnje, besa in jeze, kar je kulminiralo v pismu, ki je pozivalo na njegovo fizično likvidacijo. Takrat se javnost ni organizirala in z demonstracijami nastopila proti sovraštvu.

Sovraštvo je seveda neprijetna lastnost, toda posamezno stranko identificirati s tem pojmom je še bolj vprašljivo. Kaj pomeni napis »smrt janšizmu« na majicah novinarjev na seji sveta nacionalke? Ali tvit na POP TV med volilnim soočenjem, ki sporoča »smrt SDS«? Izrekati smrtno fatvo je pač najvišji stadij besednega sovraštva.

Plakati SLS, ki navajajo visoko ceno, ki da jo država plačuje za imigrante, so lahko številčno sporni in vsekakor izražajo željo po omejitvi sprejema prebežnikov. Toda, če nisi naklonjen sprejemu ljudi iz Afrike, Azije, lahko tudi iz ZDA, nisi avtomatično že sovražno nastrojen do tujcev. Francoski predsednik Emmanuel Macron se zavzema za omejitev priseljevanja, pa ga ne opisujejo kot ksenofoba, ki sovraži ilegalne prišleke.

Pripisovanje sovraštva strankam v smislu njihove biti je nevarno, saj jih to ekskomunicira, ko družbo razdeli med sprejemljive in nesprejemljive stranke. Zdaj mineva 30-letnica procesa zoper JBTZ, ki ga osrednji mediji površno opredeljujejo kot aretacijo Janeza Janše, Ivana Borštnerja, Davida Tasića in Francija Zavrla zaradi kraje vojaškega dokumenta, ki se je potem razvila v nedemokratično vojaško sojenje in povzročila odpor ljudstva v rojstvu Odbora za človekove pravice in na koncu svobodne volitve 1990. Nak, na začetku je bilo sovraštvo. Mladina je na začetku 1988 objavila uvodnik »Mamula go home!«, v katerem je obsodila obrambnega ministra, da je Etiopiji, kjer so ljudje množično umirali od lakote, prodajal orožje. Reakcija je bila vratolomna. Vojaški vrh je z izjavami udaril po Mladini, da napada jugoslovansko vojsko in ruši ustavno ureditev. Širom po Jugoslaviji so se vrstili partijski in agitacijski sestanki, na katerih so zahtevali ukrepanje zoper časnik, ki ga sploh niso brali. Bliskovito, en teden po objavi zloglasnega uvodnika, se je sestalo državno predsedstvo in zahtevalo sodni proces zoper Mladino!!!!!!! Pisanje tednika, ki je podiral tabuje in ponazarjal kritično razmišljanje, je sprožilo sovraštvo, zahtevo, da se ga odstrani iz javnega življenja.

Grožnja z nekajletnim zaporom zaradi kritike je pač čista oblika sovraštva do novinarjev, ki ne pripadajo vladajočim nazorom. Ni ravno smrt, je pa profesionalna kastracija.

Ko je konec maja slovenska UDBA aretirala pisca Mladine Janšo, zatem pa še urednika Tasića in segla proti odgovornemu uredniku Zavrlu, to ni bil sodni proces zaradi kraje dokumenta, temveč poskus eliminacije kritičnega duha slovenske pomladi. Po ukinitvi Perspektiv leta 1964, ko so zaprli Jožeta Pučnika in Tomaža Šalamuna, je bil to najhujši udarec partijskih oblasti zoper žurnalizem. A zanimivo, takrat ko je bilo sovraštvo res na delu, osrednji mediji niso pisali o sovraštvu vojske oziroma komunističnih veljakov do novinarjev in publicistov.

Pred tednom je v Brnu gostovalo SMG z naslovom »Naše nasilje in vaše nasilje«. Gledališko predstavo je prekinila skupina Spodobni ljudje, ki jo označujejo kot neonacistično. Vodil jo je bes, da na odru Kristus posili muslimanko.

V umetnosti je hudič, lahko ustvarjaš svoje like, lahko pa parodiraš tudi bogove. Prvi val levih zoper češke nespodobnike se je zgražal nad netoleranco do umetniškega izražanja. Bi bilo zanimivo, ko bi MGL postavilo v Ljubljani dramo, kjer bi župan Janković posilil farmacevtko. Bi to veljalo za svoboden umetniški izraz? Očitno ne, saj gledališčnikom takšna provokacija sploh ne pade na misel.

A v vsakem primeru lahko publika tudi protestira zoper predstavo. V Brnu pa so po pripovedovanju režiserja protestniki začeli vpiti in obmetavati igralce s papirjem, nato pa so vdrli na oder, se postavili v vrsto in igralce potisnili v ozadje odra ter pozneje po njih pljuvali.

Nasprotovanje je nedvomno preraslo v sovražnost in nasilje. Gledalec ima sicer pravico nasprotovati in protestirati, zakaj bi le ubogljivo sedel in sledil provokativni predstavi? V znamenitem filmu Marcela Carneja »Otroci galerije« imamo prizore antagonistične publike, ki z žvižgi in vpitjem kdaj preglasi predstavo. Toda tam publika ni vdrla na oder in ni napadla igralcev. Antagonizem gre kultivirati brez napadalnega sovraštva.