Vidni in nevidni škandali

Bernard Nežmah

6. 7. 2018  |  Mladina 27  |  Pamflet

Medtem ko se za novega premiera potegujeta Janez Janša in Marjan Šarec, pa iz ozadja še naprej vlada Miro Cerar, ml. s svojimi ministri. V inačici koalicije med LMŠ ter SMC, SD, Desus, SAB ter NSi dogovori potekajo nenavadno, ko svoje poglede predstavljajo zdaj NSi, zdaj SD, zdaj SMC etc. Če seštejemo glasove te formacije, ima večino stara vlada SD 10, SMC 9, Desus 5, h kateri lahko prištejemo tudi SAB (5), saj je polovica njenih poslancev v prejšnjem mandatu prestopilo v vladne stranke (Jani Möderndorfer, Peter Vilfan), ob koncu mandata pa je koalicija z izglasovanjem zakona v prid upokojencem, ki ga je predlagala Alenka Bratušek tej darežljivo pomagala dvigniti popularnost. Torej 29 poslancev ekipe vlade v odstopu proti 13 Šarčevim. Ergo, logično bi bilo, da k programu poražene Cerarjeve vlade piše svoje pripombe Marjan Šarec …

Groteskno je, da stranke vladne koalicije predstavljajo svoje predloge, ki da bodo razrešili stvari, ki jih v štiriletnem mandatu niso. Denimo odpravile rekordne čakalne vrste v zdravstvu!?? Še več, vlada v odstopu je na resorju Milojke Kolar Celarc dosegla šlamastiko, ki si je ne privošči niti lastnik pekarne. Ta ne odpusti zaposlenih, potem najame agencijo, da mu poišče nove peke in prodajalce, medtem pa zapre pekovski obrat. V UKC so namreč najprej napovedali ustanovitev novega inštituta za otroško srčno kirurgijo, zaradi česar je dala odpoved delujoča skupina otroških kardiologov. In ker novi inštitut še ne deluje, se pojavlja vakuum – nobene kardiologije za otroke v UKC. No, vmes naj bi po ekspresnem posegu poslancev sprejeli zakon, ki bi omogočil urgentno in izredno zaposlitev tujih kirurgov zunaj EU mimo obstoječe zakonodaje. Kar je še večja blamaža, saj načrtovalec novega inštituta sploh ni predvidel zakonskih okvirov in omejitev svojega projekta.

Je morda vsaj zdaj odstopila ministrica za zdravje?

V besedilih potencialne Šarčeve vlade najdevamo idejo o ministrstvu za regionalni razvoj. Mar to pomeni odmik od ljubljanocentrizma k skladnejšemu razvoju celotne dežele? Težko, vlada v odstopu je pred časom sproducirala novi red, po katerem učitelji ne bodo smeli več dopolnjevati do petine svoje delovne obveznosti pri predmetih, za katere nimajo ustrezne izobrazbe.

Na prvi pogled razumna gesta, ki dviguje kvaliteto pouka. Toda, kaj to v praksi pomeni? Bodo sporni učitelji odslej dobivali petino nižje plače? Namesto njih pa bo proračun plačeval ustrezno izobražene učitelje, ki jih bo na novo najel? Nak, o tem ni slišati ničesar. V čem bo potem pouk kvalitetnejši????????? Sicer pa: čemu je sploh nastala nova šolska postava? Oziroma še bolj precizno: je šolska ministrica ob napovedi teh sprememb v široki strokovni razpravi natančno pojasnila, kateri načrt jo vodi?

Ergo, kot edina konsekvenca se kaže problem malih šol na periferiji, ki jim preti, da bodo slej ko prej kadrovsko tako ali tako osiromašene zaprle vrata. Še en udarec po manjših krajih in mestih! In garnitura stare vlade stopa v prenovljeno vlado, ki bo dala poudarek regionalnemu razvoju!??

Pojmi so nasploh v žurnalizmu skregani s stvarnostjo. V povolilnem času često prebiramo članke, v katerih avtorji izpostavljajo, da so volivci večinsko volili levo sredino. Iz predvolilnih nastopov LMŠ pač ni bilo mogoče razbrati, da se ta stranka postavlja kot leva sredina. Leva sredina pa je celo skupaj z Milanom Brglezom in Levico zbrala 39 glasov, kar je daleč od večine.

Se je pa v trenutku, ko se orisuje možnost desno-sredinske koalicije s SNS, pojavil škandal o azerbajdžanski korupciji Zmaga Jelinčiča. Osrednji mediji so ga postavili kot dominantni problem. Medijske stvari kažejo, da naj bi od azerbajdžanskih oblasti prek posrednikov dobil plačilo v obliki lepega honorarja za prevod knjige »Ukana«. Kaj je v zadevi, se bo v prihodnosti izkristaliziralo. Toda, ta hip se velja vprašati, kaj je možakar zagrešil? Če sprejmemo, da je bil podkupljen, je bila njegova usluga – lepa beseda o azerbajdžanskih predsedniških volitvah leta 2013.

Zdaj zavrtimo koledar v leto 2013. Na čas, ko je drugo Janševo vlado odneslo razvpito poročilo KPK, ki je doseglo formiranje nove vlade pod vodstvom Alenke Bratušek. In sedaj presenečenje: septembra se je s predsednikom Ilhamom Alijevim kot vodjo slovenske vladne delegacije srečal Zoran Janković!!???? Dobesedno tako ga je predstavil azerbajdžanski tisk. Ljubljanski župan je takrat načeloval vladni ekipi, v kateri je na ministrski ravni sodeloval še obrambni minister Roman Jakič, takrat tesni Jankovićev zaveznik. In o čem je tekla beseda? Prebirali smo, da se je z državnimi in lokalnimi politiki pogovarjal o morebitnih investicijah v Ljubljani. Ta pot se je v vsej enigmatičnosti kazala tudi v dejstvu, da je bila mesec kasneje pri azerbajdžanskih oblasteh močna slovenska gospodarska delegacija, ki pa je tarnala, da je ni pospremil noben izmed ministrov. O obisku, ki ga je problematizirala ta rubrika, se osrednji mediji tedaj niso razpisali. Ni jih zanimalo, kdaj se je vlada na svoji seji odločila za to pot, ne stroški potovanja, ne vsebine vojaškega in drugega sodelovanja, ne zneski in potovalne in bivanjske ugodnosti, ki jih je azerbajdžanska stran namenila svojim gostom. O tem, da je župan instrumentaliziral vlado za svoje posle, ni razpravljala ne KPK, ne vlada, ne mediji.

Zato je seveda pomenljivo, da je prav zdaj Jelinčič topika najbolj rigorozne medijske obravnave, rabote veliko močnejšega dvojca Janković-Jakič v neposrednih stikih z azerbajdžanskimi avtoritarci pa so ostale zunaj obravnave.