Govorice politike in slovenski jezik

Bernard Nežmah

13. 7. 2018  |  Mladina 28  |  Pamflet

Ni ga bilo, ki bi sredi leta 2017 napovedal, da bo čez dobro leto vlada Mira Cerarja ml. svoj naslednji mandat nadaljevala v isti ekipi, nekoliko razširjeni ter pod vodstvom kamniškega župana Marjana Šarca. Skratka, politika se ne dogaja kot spopad strankarskih koalicij, ampak bolj spominja na stave v igralnicah, kjer je prihodnost nepredvidljiva. A sestavljanje Šarčeve koalicije je v zadnjem tednu povzročilo metamorfozo celo pri stranki Levice. Ko je potencialni mandatar ni hotel vključiti v pogajanja o sestavljanju koalicije, je razumljivo odgovorila z ostro kritiko. Sploh, ko je dobila predlog, da bi vlado podpirala le pri posameznih projektih kot nevladna stranka. Degradaciji, da bi bila rezervno kolo, se je jasno izmaknila. Toda, ko se je zgolj nakazalo, da se NSi morda ne priključi, je njen voditelj Luka Mesec mirno požrl ponižanje in napovedal, da če ne bo zraven Toninove stranke, so se oni pripravljeni vključiti. Seveda je politika stvar pragmatizma, toda od koherentne stranke bi pričakovali vsaj to, da se o svoji poti odloči takrat, ko bi koalicija z NSi propadla, ne pa s poročno ponudbo na zalogo.

A tudi drugače je sestavljanje koalicije LMŠ, SD, SMC, NSi, SAB in Desus projekt, ki je daleč od projekta vodenja države. Ko so se stranke s svojimi zahtevami načelno poenotile, je njihove apetite preverila ministrica za finance Mateja Vraničar Erman. Ideje je prevedla v številke in ugotovila, da bi potrebovali dodatno milijardo in pol iz proračuna!!??? Kot da beremo otroško pismo dedku mrazu in ne vladni program!

Sicer pa medtem še naprej vodi državno administracijo Cerarjeva vlada v odstopu. In zadnji teden je razkril njeno nenavadno darežljivost do podjetja Kolektor v lasti Stojana Petriča. Ob zakonu o Drugem tiru so deževale kritike o njegovi napihnjenosti ter očitki, za koliko se bo med gradnjo še podražil. Cerarjevi so jih kakopak zavrnili, češ da bo projekt voden premišljeno racionalno. Toda že po prvih pripravljalnih delih, imenovanih »izvlečni tir«, se je dogodilo, da je dogovorjena vsota slabih 6 milijonov narasla na številko 7,6. Podobno je tudi železniški tir med Ljubljano in Kočevjem poskočil za milijon. Še predno se je začel orjaški projekt drugega tira, je Kolektor od države dobil dodatni poltretji milijon.

Velika tema prve polovice leta je bil kredit bosanske podjetnice stranki SDS. Vrednost pol milijona, ki je bila takoj prekinjena, je med ostrimi kritiki veljala kot nevarnost korupcije, da bi se stranka SDS na oblasti potem kreditorki oddolžila z vprašljivimi državnimi posli.

Petričev Kolektor je tudi lastnik časnika Delo, ki je v zadnjem letu posebej promotivno objavljal prispevke o uspehih Cerarja ter njegove vlade. Če bosanski kredit apliciramo na ta primer, dobimo v hipu paralelo, da je plačilo za medijsko podporo zneslo zgolj pri gradnji železnic v enem samem zamahu 2,5 milijona proračunskih evrov. Korupcija? Klientelizem? No, nikakršnih kritik osrednjih dnevnih medijev na te rabote.

V državi je sicer v razmahu gospodarska panoga – turizem. Njeni dobički so vratolomni, število gostov se množi, toda novi paradni konj ima lepotno napako – zaposleni so tako podplačani, da jih na Slovenskem ni najti. Številke pravijo, da so natakarji in drugo osebje plačani manj kot v višini dveh tretjin povprečne plače!!???? In imamo paradoks, da je cvetoča panoga za slovenske državljane tako neprivlačna, da turistična podjetja iščejo pet tisoč delavcev na tujem.

In kaj počne vlada? Je to tudi njen problem ali le naravno stanje stvari? Marksisti bi seveda natančno locirali zadevo kot prilaščanje presežne vrednosti, ki gre le v žepe lastnikov. Sindikat, ki bi ga vodil Branimir Štrukelj, bi organiziral vsesplošno stavko, s katero bi primoral lastnike, da del dobičkov porazdelijo tudi med zaposlene.

Nastaja fenomen ekstremno nizkih plač, ki povzroča iskanje cenene delovne sile iz revnejših držav, ki je pripravljena delati v teh pogojih. Rezultat za Slovenijo je katastrofalen. Zakaj bi favorizirali turizem, ko pa je to panoga z najnižjimi plačami?

Drugačna inačica se pojavlja v zdravstvu. POP TV je objavila prispevek, v katerem so v Velenju hoteli zaposliti srbskega zdravnika, ki pa ni uspel opraviti izpita iz slovenskega jezika. Zdravniško društvo se je odzvalo s predlogom, da bi veljalo znižati sedaj zahtevano gimnazijsko raven znanja slovenščine. - ?????

Če kje, je v zdravstvu več kot nujno, da se pacient in zdravnik lahko natančno sporazumeta v jeziku. Zahteva po le enostavni sposobnosti komuniciranja v slovenščini, je pod standardi zadnjih trideset let. Še v partijski državi je namreč veljalo tiho pravilo, da se oficirji JNA in drugi tujci ne morejo naučiti slovenščine. Ker da je pretežka. Konec osemdesetih je profesor Mihael Bregant na Filozofski fakulteti osnoval jezikovni center, ki je produciral čudeže. Naenkrat so se pojavili Američani, Nemci in atletska šampionka Brita Bilač, številni Srbi, Hrvatje, Rusi, Čehi, Bosanci etc., ki so se odlično naučili slovenskega jezika.

Slovenija kot država temelji na slovenskem jeziku. Če se bo razpasla praksa, da dobro znanje jezika ni temelj institucij v državi, je to zaton poslednjega veziva slovenstva.