Uboj najslavnejše lipe

Bernard Nežmah

3. 8. 2018  |  Mladina 31  |  Pamflet

Stranka Levice je ostala zvesta svojemu programu in sklenila, da ne vstopi v koalicijo, ki ji jo je ponujal Marjan Šarec. Toda pravi, da jo je vseeno pripravljena projektno podpirati.

Če iz tega nastane manjšinska vlada, se obeta nenavadna oblika dvovladja. Se bo peterček LMŠ, SD, SMC, SAB in Desus ob vsakem predlogu zakona poprej pogajal z Levico, kaj v zameno dobi, če jih podpre? Ali pa bo peterica podpisala ločen sporazum, v katerem bodo dobili vnaprejšnjo zavezo Levice, da jih v teh in onih temah podpre, če bodoča vlada izpolni jasno zapisane njene zahteve? Ker seveda ni pričakovati, da bodo poslanci Luke Mesca v parlamentarnih postopkih apriorno dvigovali roke, pomeni realni okvir manjšinske vlade s podporo Levice stanje permanentnega dogovarjanja in trgovanja. Takšna politika gre v smer vpeljave novega političnega telesa - koordinacijskega vrha 5 plus 1, ki bi se pred parlamentarnimi zasedanji najprej dogovarjal za zaprtimi vrati. Ta položaj prinaša izjemen pomen stranke – plus ena, ki bi postala osrednji akter vlade: karkoli bi vladajoča koalicija storila, vsakič bi potrebovala privolitev Levice.

Medtem ko je stranka, ki se zavzema za javno šolstvo, zdravstvo in zoper prodajo državnih podjetij na ravni države glasna in prodorna, je pozabila na vsakdanjo realnost. V Ljubljani so v središču mesta na igrišču v Mali ulici začeli zaračunavati vstopnino. Ne, to ni zasebno igrišče, ampak last občine. Protestiral je dr. Saša Prešern v pismu županu in zahteval, da igrišče vrne otrokom v brezplačno uporabo. Mestni glavar je zahtevo zavrnil, toda reč je perfidna, saj gre za drobni zaslužek občine, ki po glavi vsakega otroka zasluži dva dodatna evra. Ob 50 otrocih na dan, je dnevni iztržek sto, na mesec tri tisoč, na leto čez palec 20 tisočakov. Dodatni davek, ki ga torej na račun otrok pobira župan Zoran Janković. So Mesec in tovariši uperili tirade zoper mestno oblast, ki komercializira celo otroško igro? So od vladarja mesta zahtevali, da nemudoma odpravi svoj ukrep odiranja malčkov? Nak, za ukinjanje najbolj simpatičnega principa socialne skrbi se sploh ne zmenijo!!!??????????

Oglasila se ni niti zveza borcev NOB, ki je ukinjanje praks socializma ne moti, je pa s pismi in manifestacijami udarila po nacionalni televiziji, točneje po novinarju Jožetu Možini, za katerega od vodstva RTV SLO zahteva, da mu ukine oddaje, za povrh pa še parlamentarni program. Kot da smo se znašli sredi komunistične preteklosti! Seveda imajo posamezniki in organizacije pravico, da protestirajo, da polemizirajo s televizijskimi vsebinami, da pa bi terjali od državnega medija, da prepove delo novinarja!????

In kaj je razlog jeze borčevskega vodje Tita Turnška? Pravi, da je bil Možinov intervju z zgodovinarjem Jožetom Dežmanom žalitev in potvarjanje zgodovine. O čem je že tekel intervju? Gost je izpostavil nekaj polemičnih faktov: da so partizani pobili več Slovencev kot okupatorjev in da so pobijali in potem na skrivaj zagrebli obsežne družine Romov. Torej pogledi, ki jih dominantno zgodovinopisje ni izpostavljalo.

Sicer pa je veliki hendikep slovenskega duha nemišljenje lastne preteklosti. Pri tem velja pogledati dogodke tudi v primerjavi z drugimi državami. Norveški filozof Arne Naess je pisal, kako so po koncu nemške okupacije v državi sprejeli zakon o smrtni kazni za kolaborante, da bi se izognili ljudskemu linču. Aretirali so skoraj 30 tisoč ljudi, toda na smrt so jih sodniki obsodili le 40, z odgovornimi nemškimi častniki vred. In Naess, ki je med vojno pripadal odporniškemu gibanju, je zdaj protestiral po časopisih: kot prvo je postavil iskanje mrtvih in pogrešanih, češ, to je najpomembnejše, kar lahko damo svojcem, in bil proti aktu maščevanja. Torej svoboda je na Norveškem leta 1945 prinesla tudi svobodo razmišljanja, medtem ko jo je partijska oblast na Slovenskem v hipu zatrla. Na sojenju v.d. ljubljanskemu županu Francu Jančigaju je namreč nastopil predsednik akademije legendarni Milan Vidmar in obtoženega branil, da je ob odhodu domobrancev preprečil razstrelitev več važnih objektov. Že naslednji dan se je v časopisu oglasil partizanski intelektualec Dušan Pirjevec, ki je napadel Vidmarja, da se postavlja na mesto fašistov, ko gleda na zločine z objektivnega stališča. In odtlej je v časopisih zavladalo enoumje.

Toda medtem ko je polemični intervju o letih 1941-45 povzročil širne polemike, je ostalo neopazno barbarsko uničenje naravnega spomenika. Pred gradom Krumperk je rastla lipa, ki so jo leta 1593 posadili v čast Adamu Ravbarju. Ta poveljnik konjenice je sodeloval v zgodovinski bitki pri Sisku, kjer je avstrijska vojska ustavila pohod turškega paše Hasana. Turki so pred tem osvojili večji del Balkana in pretili, da osvojijo tudi naše kraje. V igri je bila zasedba Kranjske, ki bi doživela usodo Srbije, Bosne, Bolgarije etc. - večstoletno turško oblast. A mnogo šibkejša vojska Andreja Turjaškega in Adama Ravbarja je preprečila okupacijo Turkov. Skoraj pol tisočletja stara lipa je bila torej živi pričevalec tistih časov. Še več, lipa je na sliki Valvasorjeve VojvodineKranjske iz l. 1689. Najslavnejša lipa v slovenski zgodovini je padla pod žago, ker je lokalni arborist sklenil, da jo napadajo glivice in da ogroža pot otrok mimo nje.

V svetu in pri nas je poznana drevesna kirurgija, ki se ukvarja z reševanjem drevesnih metuzalemov. Da bi jo ohranili, bi lahko speljali pot naokoli, toda Lipo-naravni spomenik so državni uradniki dali nonšalantno posekati, da bi na kakega pasanta ne padla veja.