Mi na barikadah proti njim

Bernard Nežmah

27. 7. 2018  |  Mladina 30  |  Pamflet

Pri formiranju Šarčevih koalicij se je dogodil drugi korak: na pogajanja je bila povabljena Levica. Še dan pred tem je petorček (LMŠ, SD, SMC, SAB, Desus) pozval NSi in ji dal možnost, da v enem tednu premisli, če želi nadaljevati pogajanja. In vodja Levice Luka Mesec je bil pred kamerami upravičeno nejevoljen, rekoč: »Kar je danes sklenil petorček, je neresno in neodgovorno.« Toda, brž ko je po Toninovem ne-ju mandatarski kandidat Šarec sklenil, da le pozove Levico, je Mesec v hipu spremenil barvo in se dobrovoljno priključil neresnemu in neodgovornemu petorčku!??

Osrednja medijska poročila se sicer še naprej ukvarjajo z abstraktno dilemo, ali jim bo uspelo, medtem ko ne odpirajo vprašanj, kaj bodo problemi dogovorov in kakšna je podstat petorčka, ki se je poenotil v sestavljanju pogodbe, ki bi vključevala NSi, sedaj pa je pripravljen spisati krepko drugačno z Levico. Očitno se kot ključno vodilo kaže – želja po vladanju, pa naj bo cena kakršnakoli že.

V opisovanju sestavljanja koalicij mediji delujejo po principu enotirnega mišljenja. Jim bo uspelo ali ne? Kot da ni v igri še kakšna možnost, denimo, da po pogajanjih to pot nejevoljni Šarec sporoči, da so bile zahteve Levice preveč radikalne. In se na koncu pridruži Janezu Janši v formiranju koalicije: SDS, LMŠ, NSi plus še kdo.

Katera inačica je bolj verjetna, je seveda vprašanje, toda pluralni pogled zahteva pač vključitev vseh perspektiv, tudi teh, ki samim medijem in novinarjem niso osebno po godu.

Uniformni pogled, ki favorizira eno samo perspektivo, je bil še bolj očiten po srečanju ameriškega in ruskega predsednika v Helsinkih. Večina komentarjev in podtonov poročil je izpostavljala neprimernost snidenja Donalda Trumpa z Vladimirjem Putinom ter poantirala, kako je bil premehak in kako je dopustil, da je bil Putin videti kot zmagovalec.

Kot da je največje možno zlo, če se predsednik ZDA sreča s Putinom? Kot da je smisel takšnega dogodka zgolj predstava, ko zahodni voditelj potolče ruskega? Kot da politika ni umetnost dogovarjanja in ne zmagovanja?

Leta 1972 je v Rusiji, tedaj obširnejši Sovjetski zvezi vladal Leonid Brežnjev. V državi je vodil trdo komunistično politiko, ki je prepovedovala vsakršno opozicijo, še več, po zaporih in pod neposredno kontrolo zloglasne KGB je bilo tisoče disidentov. V primerjavi s tem obdobjem predstavlja Putinova epoha primer sijoče demokracije.

Toda v mesecu maju tega leta je v Moskvi obiskal Brežnjeva nihče drug kot ameriški predsednik Richard Nixon. In medijska poročila zahoda in tudi slovenskih medijev so polnila odobravanja, da gre za poskus končanja hladne vojne. Kar je seveda povsem razumno – kdo naj se začne pogajati, če ne prav največji antagonisti?!!

Ker je bil prvi mož ZDA pripravljen stopiti na tla komunistične diktature, si je pred tem zagotovil nekaj koncesij. Ena med njimi je bila, da je pesnik Josif Brodski dobil potni list in je lahko emigriral na zahod. Ta zakulisna zgodba je bila sicer sama po sebi absurdna. Ko je namreč polkovnik tajne policije pozval Brodskega, da mu sporoči, da lahko nemudoma zapusti SZ, mu je iskrivi pesnik potarnal, da zdaj pa res ne utegne, saj mora urediti še osebni arhiv, pa da bi rad praznoval rojstni dan s starši, da bi lahko emigriral šele konec avgusta ali na začetku septembra. In oblast, ki je mrzlično pripravljala teren za majski Nixonov prihod, ga je potem sama jadrno deportirala.

Pred tedni so prišle celo iz Eritreje in Etiopije agencijske vesti, da sta državi obnovili letalske linije in da začenjata pot sodelovanja. Ton poročanja je bil kajpak spodbuden. Toda, kakšne odnose sta imeli pred tem državi? Na prelomu tisočletja je med njima potekala državljanska vojna, ki je pobrala sto tisoč življenj. A njuni vladi se zdaj ne obtožujeta, da druga z drugo oz. s tako krvavim režimom ne moreta sodelovati.

In Slovenija? Vodja SD Dejan Židan v zadnjih mesecih na vprašanja o sodelovanju z Janševo SDS vsakič izstreli: s politiko, ki širi sovraštvo, laži in izključevanje, ne moremo sodelovati.

Je med člani SD in SDS v zadnjih 28 letih divjala vojna, ki je stala sto tisoč življenj? No, Slovenija je precej manjša od afriškega dvojca, pa postavimo: deset tisoč ali tisoč življenj? Nak, sploh ni bilo padlih. Ampak na Slovenskem vlada civilizacijski jez: vsaka spodobna stranka ne sme sodelovati s SDS.

Seveda imata SD in Židan vso pravico, da zaradi vsebine svoje politike ne bosta sedla za pogajalsko mizo s SDS. Toda argumenti – širjenje laži, sovraštva in izključevanja - govorijo o psihološkem opisu stranke in ne o stvarnem. Ta pogled je v sebi oblastniški in podcenjujoč do drugega: ko se bodo člani SDS spremenili in popravili v svojem psihološkem ustroju, potem jim stopimo nasproti. Ceneni moralizem, ki ga celo na morali postavljena institucija, kot je katoliška cerkev na Slovenskem, najmanj od nadškofovanja Franca Rodeta več ne pozna.