V senci mrtvih dreves

Bernard Nežmah

7. 9. 2018  |  Mladina 36  |  Pamflet

Vest o Štajerski vardi, skupini zakrinkanih bojevnikov, oboroženih s sekirami in strelnim orožjem, ki se urijo v gozdu pod vodstvom predsedniškega kandidata Andreja Šiška, je preplavila medije. Jasno, vsi smo proti takšni nasilni formaciji, ki bi vzela red v svoje roke. To je točka, ki civilizacijo loči od zakona divjega zahoda.

Toda medijski stampedo, v katerem so se stranke ena za drugo izrekale, kako so proti, pred kamerami nastopali številni eksperti etc., je dosegel stopnjo vsedržavne histerije. Dobesedno. Še osrednja tema kavarniških pogovorov so postali Šiškovi zakrinkanci. Kot če bi ob vesti, da je avtomobilist divjal po mestu s 120 km na uro, mediji vsi po vrsti spraševali politike in javne osebnosti, kaj si o tem mislijo?!? Štajerska varda je stvar policije. Če policija ne bo ukrepala, potem je čas za množične kritike in zgražanja. V dani situaciji pa, kot da se je znašla dimna bomba, ki je preglasila zares krucialne vsebine. Naenkrat je namreč izpuhtelo najbolj frapantno dejstvo nove koalicije, po kateri so plani bodočih vladnih strank za 2 milijardi težji od okvirov proračuna. To poanto bi pričakovali kot dominantni medijski naslov, ki z eno potezo postavi pod vprašaj kredibilnost Šarčeve šesterice. Vlada, ki poskuša ugajati z obljubami, ki so neuresničljive, je pač povsem neverodostojna.

Ondan so Odmevi nacionalke gostili gostjo na temo vladnega projekta gradnje stanovanj. In voditelj je pogovor končal: upajmo, da bo vladi uspelo!?? Kot da nas je časovni stroj vrgel sredi osemdesetih, ko so mediji sledili razpravam na partijskih forumih, ki so jih povzemali: moramo, treba bo, plane je treba izpolniti. Namesto enotirnega pogovora bi pričakovali klasični duel v studiu, kjer bi problem osvetlili z več zornih kotov. Kaj pa če je zadeva preprosta posledica centralizma, kjer vse drvi v prestolnico? Logika, po kateri se pol države vozi iz Prekmurja, Kopra, Kočevja proti Ljubljani, je posledica naraščajoče razlike med službenimi ponudbami glavnega mesta in periferijo. Bo torej vlada iz državnega proračuna zidala stanovanja po Ljubljani ali bo vpeljala raje policentrični razvoj, v katerem bo bistveno bolj spodbujala podjetništvo in javne institucije po regijah? Hudičevo resno vprašanje, ki presega izrekanje upanja, da bo vladi uspelo.

Med ministrskimi kandidati, ki jih predstavlja mandatar, posebej bijeta v oči Zdravko Počivalšek kot pretendent za gospodarskega in Jure Leben za okoljskega ministra. Zoper prvega je resda protestiral okoljski aktivist Gorazd Marinček, ki so mu po spletu zaradi nasprotovanja Magni grozili celo s smrtjo. Izdana dovoljenja za avtomobilsko lakirnico kršijo 169. člen zakona o vodah, zakon o razlastitvi kmetov, s katerim so ustrahovali poljedelce, da so prodali svoje njive, je neustaven, a ker se nihče ni uprl in potem ni vložil ustavne pritožbe, je protiustavnost preprosto izzvenela. Enostavno, da bi privabila multinacionalko, sta minister Počivalšek in vladna koalicija njej posebej na kožo pisala zakone. In kaj počne Levica? Ni slišati njenega besa, tokrat uničevanje okolja za potrebe tujega kapitalista ni njena tema.

Še bolj je vprašljiv kandidat Leben. Mož, ki ga poznamo, kako je favoriziral gradnjo drugega tira tudi za ceno udara po Naturi 2000, naj bi skrbel za okolje. Resda pravi všečno, da bo račune za sanacijo uničenega okolja izstavil onesnaževalcem. In kako bo to videti? V primerih, ko bodo vmes obtožena podjetja propadla???

V Franciji je ravnokar odstopil okoljski minister Nicolas Hulot, ker pod vlado Emmanuela Macrona ne more voditi okolju bolj prijazne politike. In Hulot ni kdorkoli, že desetletja je ikona okoljevarstvenih gibanj. Šarčev kandidat Leben pa je politik, ki za seboj ni pustil niti ene sledi, da je kdaj stopil na stran okolja, ko je to postalo plen industrije. Postavljajo nam torej ministra, ki bo branil podjetniški in gradbeni lobi pred naravo, ki mu preti in ga ogroža??????

Povsem drugače ravna ljubljanski župan Zoran Janković. Ko je odprl predelano Gosposvetsko ulico se je razkril troredi drevored, s katerim je ustvaril malo gozdno oazo sredi mesta. Šteje nič manj kot 70 dreves. In osrednji mediji so enoglasno razširili slavo tej glamurozni stvaritvi. Sploh županove besede, da sanja, kako se bo čez desetletje hladil v senci dreves. Toda nihče izmed poročevalcev ni preprosto pogledal, kako so videti drevesa. Dober ducat, 20 odstotkov dreves se je posušilo, še preden so ulico svečano odprli!!!!!!!!!!!!!!! Ko bi bilo na novi stolpnici vsako peto okno razbito, bi fotografije šlamastike preglasile navdušenje nad čudežem novogradnje.

Sam projekt ozelenitve je klasična Potemkinova vas. Drevesa so vsajena v beton in asfalt, okoli njih pa je pol kvadratnega metra peska, skozi katerega lahko pronica voda. Kot da je drevo izdelek iz marketa in ne živo bitje, ki pod seboj rabi zemljo in humus. Če seštejemo neasfaltirano površino pod drevesi, pridemo do 35 kv. metrov, kar znese na površini ceste v dolžini 300 in širini 30 metrov (skupaj 9000 kv. m), vsega dobre 0,3 odstotke!???? Povsem drugače kot v Lyonu, kjer je županstvo ugotovilo, da je poletna temperatura v centru 5 stopinj višja kot na obrobju in zato je v skrbi za počutje meščanov v dobi klimatskega segrevanja vpeljala akcijo pozelenitve mesta. V njej sistematično sadijo drevesa v nekaj metrskem zelenem pasu, betonske pločnike zamenjujejo z metrskimi pasovi zelenja in grmičevja, črni asfalt zamenjujejo z belim.

A svet se pri nas konča v Ljubljani.