Oboroženi napad na ustavno ureditev

Bernard Nežmah

14. 9. 2018  |  Mladina 37  |  Pamflet

Nekaj dni pred glasovanjem o vladi Marjana Šarca je časnik Delo objavil anketo, po kateri je priljubljenost njegove stranke od časa volitev padla za polovico. Podatek, ki sicer ni sprožil ne odzivov ne premišljevanj, je šokanten. Pred časom smo prebirali, kako se je število novih članov stranke LMŠ skokovito povečalo, po drugi strani pa se je množica njenih podpornikov razpolovila. Za te, ki pristopajo, je motiv evidenten: ker ima vladna stranka največjo moč kadrovanja, je postala pač vabljiva za karieriste. A zakaj osip navdušencev med državljani? V čem se razlikujeta predvolilni od povolilnega Šarca? Prvi je volivcem napovedoval, da z njim prihaja čas novih obrazov, nove generacije politikov. Drugi pa se je postavil kot rešitelj odstopljene vlade, katere člane je znova vrnil v ministrsko in druge oblastniške ekipe. Kot politik, ki je vladi Mira Cerarja ml. omogočil metamorfozno preživetje. Polovica prvotnih Šarčevih navdušencev se očitno počuti izigrano. In nekdanji imitator se je zaradi želje po premierstvu odpovedal ljudski moči svoje stranke.

Toda največji dnevni mediji te komedije nočejo opaziti. Kakor tudi ne izbora Šarčevih ministrov, ki so rekrutirani iz starih ministrskih obrazov, ali pa prihajajo iz bobna strankarskih aparatčikov, medtem ko bi preteklost preostalih lahko strnili v stavku: »že poprej so se ukvarjali z delom.«

Če pogledamo v zgodovino, recimo v prvo slovensko vlado Lojzeta Peterleta, najdemo povsem drugačen nabor. Kulturni minister - Andrej Capuder, profesor romanistike, esejist in prevajalec epohalne Dantejeve Božanske komedije. Minister za gospodarstvo - Jože Mencinger, univerzitetni profesor, polemik in avtor številnih knjig o ekonomiji. Minister za obrambo – Janez Janša, publicist, ki je v člankih leta analiziral despotstvo JLA in bil zaradi tega večkrat sodno preganjan. Policijski minister – Igor Bavčar, nekoč policist in vodja odbora za človekove pravice, ki je vodil največji civilni upor zoper partijsko oblast. Minister za okolje – Miha Jazbinšek, dolgoletni aktivist zelenih gibanj. In podobno večina članov tedanje vlade.

Aktualni ministrski izbor je seznam mediokritet, kar pa ni le Šarčev domet, temveč kaže na odsotnost kritične javnosti v medijih. Zato velja še enkrat spomniti na Nicolasa Hulota, ki je v Franciji odstopil kot okoljski minister. Mož namreč ni bil le funkcionar, temveč tudi vizionar, ki si je v agendo postavil spremembo pogledov in zakonov, ki ščitijo okolje. Njegova največja ministrska zmaga je bila, da je vlada opustila projekt letališča Nortre-Dame-des-Landes. Novo gigantsko letališče so snovale že prejšnje vlade, z njim pa bi Francija dobila avionsko avtocesto, ki bi dramatično povečala hitrost pri potovanju blaga in ljudi. Toda Hulot je dosegel umik milijardnega projekta. Francoski tednik l’OBS je potezo predstavil, da je Francija prvič po industrijski revoluciji razumela, da je bolj dragoceno ohraniti lastno favno in floro kot omogočiti, da v imenu napredka in gospodarske rasti olajšajo Francozom pot v Barcelono na pivo.

Gre za krucialno vprašanje: ali zaradi potencialnih denarnih zaslužkov in osebnih ugodnosti za zmeraj uničiti okolje? Ali je dobiček poslednje vodilo političnega odločanja? Si je predstavljati ministra Jureta Lebna, da bi ob željah Magne po tovarni sredi polj izrekel jasni – ne!?? Nikakor, a pri tem gre še za bolj neugoden proces, saj zoper antiokoljskega ministra razen Uroša Macerla iz Eko-Kroga ni bilo slišati nobenih kritik in protestov. Nevladne okoljske organizacije so pač na plačilni listi države in so se samokastrirale.

Odločno sta se tokrat odzvala policija in tožilstvo, ki sta vodjo Štajerske varde Andreja Šiška spravile za začasne zapahe. Njegov delikt je ščuvanje in pozivanje k strmoglavljenju državnih organov in k napadu na ustavno ureditev. Reč se spreminja v absurd: kako naj skupina zakrinkancev z orožjem napade ustavno ureditev?

Prvič, državljan ima pravico, da je tudi nezadovoljen z ustavo oz. ustavno ureditvijo, lahko predlaga in se magari zavzema za drugačno ustavno ureditev.

Drugič pa se napadov na ustavno ureditev spomnimo še iz časov partijske Jugoslavije. Leta 1984 je časnik Delo poročal o ilegalni skupini iz Beograda, ki je bila obtožena sovražne dejavnosti, ki je imela za cilj protiustavne spremembe družbenopolitičnega sistema in rušenje socialistične oblasti. In za kakšno tolpo je takrat šlo? Časopis je poročal, da je prvoobtoženi Milić l. 1981 je v svojem stanovanju približno 20 do 25 ljudem prebral pamflet, v katerem je trdil, da partijski vrh leta 1941 ni pozval k uporu proti nemškemu okupatorju, ker je bil na repu dogodkov, in da Tito ni bil sposoben oceniti zagona vstaje. -!?????

Ilegalna skupina je bila debatni klub, kritike politične oblasti pa je tedanje pravosodje obtožilo in obsodilo za napad in rušenje ustavne ureditve!!! Čista zloraba pravosodja. Do Šiška bi policisti lahko pristopili zaradi organiziranja oborožene skupine, nošenja orožja ipd, - medtem ko je njegov napad na ustavno ureditev idiotizem!

Pred dnevi je Vrhovno sodišče dalo izpustiti iz zapora dr. Milka Noviča, ki so ga pred tem obsodili na 25 let zapora zaradi umora direktorja kemijskega inštituta. Izkazalo se je namreč, da mu je bila kršena pravica do obrambe.

Oba dogodka sta si neverjetno podobna. Pod medijskim pritiskom policisti in tožilci poskušajo reagirati tako ekspresno, da jih vsebina in resnica več ne zanimata. Namesto razuma in skrbnega tehtanja dejstev štejeta le bliskovitost ukrepanja in odločna kazen.