Mračna stran osrednjih medijev

Bernard Nežmah

5. 10. 2018  |  Mladina 40  |  Pamflet

Še ne pravnomočna obsodba novinarja Vladimirja Voduška zaradi domnevnega izsiljevanja podjetnika je zaradi sodnikove odločitve, da mu po odsluženi kazni prisodi še leto prepovedi dela novinarskega dela, doživela vrsto kritik, da gre za šokantno in več kot sporno obliko »berufsverbot«. A nanjo velja pogledati še s strani žurnalizma. Kaj naj bi namreč storil obsojeni novinar? V zameno za oglaševalski denar naj bi se dogovoril, da dokumentov o rabotah podjetnika ne bo objavil. Toda, ali je to eksces ali česti princip marsikatere medijske hiše?

Pred dnevi je »Požareport« obelodanil vest, da se je bivši minister Boris Koprivnikar, eden paradnih ministrov SMC, zaposlil v podjetju BTC v lasti Jožeta Mermala, kateremu pa je Koprivnikarjevo ministrstvo podelilo frekvenco za mobilno telefonijo. Z vražjo implikacijo, da si je minister s posebno uslugo podjetju po koncu mandata kupil direktorsko službo. Že naslednji dan (v torek) sta vest pobrali največji televiziji POP TV in nacionalka z udarnimi prispevki. A glej čudo, eden osrednjih časnikov Dnevnik ni v torek in sredo o tem niti črhnil. Največja afera bivše vlade je zunaj novinarskega fokusa!?? Podobno tudi osrednji časopis Delo, le da je slednji v sredo objavil drobno notico, v kateri je zapisal, da so o tem že poročali drugi mediji.

Medtem ko »Požareport«, ki je one-man band, o zadevi napiše nekaj člankov, pa Delo, ki premore stotino novinarjev, ne spravi skupaj enega samega avtorskega članka??????

Se bo pojavil sodnik in za eno leto prepovedal novinarsko delo urednikov dveh velikih dnevnikov? Jasno, potem ko bi pridobil podatke o višini zneskov, ki jih BTC namenja časopisu, oziroma o državnih poslih, ki jih je Kolektor, lastnik Dela, pridobil od Cerarjeve vlade, potem pa vodil uredniško politiko, naklonjeno SMC ministrom? Tega kajpak ne bomo doživeli. To je pač inherentno množičnim medijem; Noam Chomsky opredeli reklame in kapitalski zaslužek kot dva osnovna filtra propagande. Medijski lastniki zaradi svojih poslov preprečujejo objavo številnih informacij.

In Vladimir Vodušek, ki je drobna riba proti medijskim oligarhom, je edini, ki ga kani za identične postopke obsoditi sodišče?

V zadevi BTC smo resda poslušali, da to podjetje ni edino, ki je dobilo sporne frekvence mobilne telefonije. To Koprivnikarja v ničemer ne odvezuje, pogledati velja, kdo vse jih je želel in zanje kandidiral, a ni bil izbran. Podjetniška demokracija pač ni samovoljna odločitev ministrovih uradnikov, temveč sistem, ki je pregleden in za vse enak. V hipu, ko vladni aparat privilegira le določene, smo pač v leglu korupcije.

Medijska poročanja, ki enake zadeve obravnavajo povsem različno, so se izkristalizirala v posledicah policijskega obravnavanja Šiškove Štajerske varde. Predsednik partizanskih veteranov Tit Turnšek je nedavno izdal ukaz svojim veteranom, da na prireditvah ne smejo nositi vojaškega orožja. Dejansko, na proslavah NOB že vseskozi videvamo oborožene udeležence, ki niso del redne vojske in policije. Toda, ali so osrednji mediji enako pozornost kot Šiškovi druščini namenili tudi početju partizanskih veteranov? V moderni državi so namreč vsi civilisti, ki naokoli hodijo s puškami, potencialna grožnja.

A zadeva dobiva groteskni epilog. Dolenjski partizanski veterani protestirajo, da ne bodo spoštovali ukaza svojega predsednika. Manjka samo še, da pred parlamentom uprizorijo protestni shod za svojo pravico – biti oborožen s strelnim orožjem na proslavah. Če obrnemo list na koledarju, ugotovimo, da je partizanski borec, ki je leta 1945 štel 14 let, danes star 87 let. Imamo torej prvinsko željo devetdesetletnikov, da se v javnosti pojavljajo do zob oboroženi???

Ob začetku kampanje za županske volitve se je kot kandidat za župana Ljubljane predstavil Anže Logar, praktično drugo ime SDS. A glej čudo, tako Pop TV kot nacionalka ga nista predstavili v kandidatski nameri, temveč sta obe stopili še do aktualnega župana Zorana Jankovića in ga povprašali za odzivne besede, v katerih je ta kakopak udaril po nasprotniku, češ da hodi na mestne seje samo po sejnine. Ali ni dogodek le kandidatura? Zakaj vseskozi letati za Jankovićem? Kot da je nujni del poročila o potencialnih županih osebna ocena, ki jo o njih izreče aktualni župan??????????

Sicer pa volitve, kjer je leta in leta aktualni župan veliki zmagovalec, precej razkrijejo tudi prispevek v osrednjih medijih, ki sistematično gradijo njegov kult. V Veliki Britaniji je bil nesporno daleč najbolj priljubljeni politik leta 1945 premier Winston Churchill; mož, ki se je uprl in ustavil Hitlerja. A na volitvah tega leta je Churchill gladko izgubil proti Clementu Attleeju, ki je bil leta v njegovi senci.

Kako je bilo to mogoče? Da največji politik v angleški zgodovini izgubi praktično na dan zmage proti nacizmu? Preprosto, mediji niso ves čas le hvalili Churchilla, temveč so pod vprašaj postavljali njegove kompetence ter Attleeja prikazovali v vseh njegovih potencialih.

Medijska odprtost brez vnaprejšnjih preferenc in retorike hvalospevov so očitno nujni predpogoj politične demokracije.