Žreb kot krona napredka

Bernard Nežmah

28. 9. 2018  |  Mladina 39  |  Pamflet

Sovjetski voditelj Stalin je nekoč po radiu poslušal Mozartov »Koncert št. 23«, ki ga je igrala znamenita pianistka Marija Judina. Tako ga je navdušil, da je poklical svoje podrejene, da mu naslednji dan prinesejo ploščo s posnetkom. A ker je radio le neposredno prenašal koncert, plošče niso imeli. In kaj so storili njegovi KGB-jevci? Sredi noči so prišli po Judino in člane orkestra, da so še enkrat odigrali Mozarta, nastop posneli na ploščo, ki so jo potem prinesli Stalinu.

O tem pripoveduje Dmitrij Šostakovič v »Spominih« (Nova revija, 2002). Judina sicer ni bila pohlevna umetnica; ko ji je dal Stalin poslati denarno nagrado, se mu je v pismu zahvalila in mu obljubila, da bo molila za njegovo grešno dušo, denar pa je podarila cerkvi, ki jo je vožd tako črtil.

Sovjetska prigoda se danes bere kot anekdota o vsemogočnem Stalinu in režimu, v katerem so zaradi vladarjevih kapric na novo popravljali realnost. Nič od tega ni najti na Slovenskem, še več, odkar je bivši premier Miro Cerar, ml. pred volitvami v svoj prid izustil, da je Slovenija otok svobode, okoli katerega vladajo populisti in avtoritarci Italije, Avstrije, Madžarske in Hrvaške, smo po medijih naleteli na številne replike. Res je prijetno bivati v krajih svobode in demokracije, problem pa nastane, ko začno ljudje v to verovati ne po lastni izkušnji, temveč sledeč javnim občilom, ki svet okoli nas rišejo v črnorjavih barvah nacizma in fašizma. Novinarji, ki niso niti stopili na švedska tla, ki ne berejo švedsko in o tej državi pred tem sploh še niso pisali, so nedavni krepak volilni upad vladajočih socialdemokratov takoj pripisali populističnim negativcem, ki da zlorabljajo begunsko krizo. Kot da si volivci nimajo pravice premisliti in svoje preference dati tudi desnim strankam?

A v demokratični in antistalinistični Sloveniji biva tudi mali Stalin, ki sliši na ime Zoran Janković. Pred časom je prek pravno spornih postopkov dal začrtati traso nove kanalizacije, ki bo tekla prek vodnih virov (to sicer zakoni strogo prepovedujejo!!!), zdaj pa se kmetje upirajo. Bagerji in kamioni jim rijejo in vozijo prek njihovih njiv, ne da bi imeli soglasja in dovoljenja lastnikov zemljišč. Vsake toliko se ob postavljenih zaporah dela ustavijo, pride policija, kdaj dela prekine, kdaj ne, inšpektorji se po besedah kmetov nikoli ne odzovejo na klice, enako ne odreagira okoljski minister Jure Leben. V igri je projekt vreden več kot 100 milijonov, kar je vsota, zaradi katere je pravni red v državi suspendiran. A tu ni pravnih korifej, ki bi se oglasile, celo osrednji dnevni mediji o kmečkih uporih zoper mestno nasilje na zasebno lastnino ne poročajo. Pač pa objavljajo oddaje, v katerih pravniki opozarjajo na nevarno evropsko prihodnost, kjer ustavna demokracija izgublja pred pohodom evropskih populistov. Medijski svet nam torej gradi podobo ksenofobne prihodnosti, ki nam ruši demokratični ideal, v katerem bivamo. Cena je visoka – pri tem antidemokratične momente sodobne Slovenije sistematično zakriva.

Ta postopek deluje nasploh kot izbris mišljenja. O Putinovi vladavini in ruskih separatistih v Ukrajini smo prebirali na naslovnicah in v osrednjih oddajah. Ko so v Lvovu in njegovi regiji ukrajinske oblasti prepovedale ruski jezik in z njim knjige, filme etc. v ruščini, se to pojavlja kot sporadična vest, ki ne doseže naslovničnih naslovov – Ukrajinski genocid nad ruščino. Mediji s svojim poročanjem lahko napeljujejo k razmišljanju in primerjavam, lahko pa delujejo kot enotirna propaganda. Ruska duma je pred dnevi sprejela zakon, po katerem so dobo upokojevanja za moške zvišali na 65, za ženske pa na 60 let. In mediji so nedavne gubernijske volitve, na katerih je nekaj Putinovih kandidatov izgubilo proti liberalcem in komunistom, označili kot upor proti pokojninski reformi, pri čemer so pristavili še kritiko opozicijskega voditelja Navalnega, ki spremembi upokojevanja ostro nasprotuje. In kot materialni argument so prinesli še podatek, da je v državi povprečna življenjska doba moških 67, žensk pa 77 let. Dejansko, v povprečju bo tako Rus dobival pokojnino le dve leti!

Toda nikjer ni zaslediti argumentov Putinove vlade. Tako kot je sedanji vožd objekt demonizacije, je bil njegov predhodnik Boris Jelcin objekt svetovnega navdušenja. Državo je iz komunizma pripeljal v demokracijo. A kakšna je bila cena? Pod Mihailom Gorbačovom je bila povprečna življenjska doba Rusa skoraj 65 in Rusinje 74 let. Medtem ko so za vladavine Jelcina l. 1994 zabeležili rekordni padec na vsega 57 oziroma 71 let. Če torej pogledamo rusko stvarnost, se je med letoma 1994 in 2017 moško življenje podaljšalo za 10 (!!!!) let, žensko pa za 6 let. In Putinova administracija je potegnila le potezo, ki jo poznajo povsod po zahodni Evropi - dobo upokojevanja je raztegnila za 5 let.

Toda karkoli napravi Putin je antidemokrat. Iz Ljubljane pa nam osrednje televizije prinašajo sliko napredka. V amfiteatrski kulisi vrti boben ljubljanski župan Zoran Janković in iz njega vleče imena srečnih dobitnikov družbenih stanovanj. Je to posnetek loterije? Nak, to je način, kako prosilcem iz vrst mladih družin razdeliti iz proračuna zgrajene domove. In to nam mediji predstavljajo kot normalno stanje demokratične ureditve. Si je predstavljati, ko bi univerze namesto sprejemnih izpitov izpeljale žrebanje imen bodočih študentov ob plesu mažuretk??? Ali ko bi financminister izmed imen podjetnikov izžrebal nesrečno stoterico, ki bi morala plačati superdavek po najvišji stopnji!??????

Delitev proračunskih sredstev z žrebanjem je pogreb demokracije.